Ravnina

Lahke vilice z 150mm ali več hoda, tacky gume, 200 mm rotorji in ne preveč težka kolesa, vse to je pripomoglo, da je ravnotežje med vožnjo/nevožnjo postalo postranskega pomena.

Namreč nošnja kolesa v hrib je s tem postal samo sestavni element iskanja višje vrednosti ture .. in ne tako kot pri cestnih kolesarjih, kjer je "stopit dol" prava sramota. Ko sem začel vozit hujše vzpone v okolici je bilo prvo vprašanje "in kolikokrat si stopil dol". Ko sem to po pravici povedal so me skoraj izobčili :)
Ok. Ne skoraj. Nikoli več nisem prišel blizu cestarjev.

In vendar .. tudi pri gorskem kolesarstvu obstaja "sramota".
Sprejemljivo je, da se voziš gor, da se voziš dol, tudi če na težkem detajlu stopiš dol ni sramota ... da bi se pa po ravnem vozil je pa "sramota". Pritiskanje pedal, da bi premagal horizontalno razdaljo je nezaželjeno, napaka, blasfemija.

Torej redefinicija vsekakor je potrebna. En korak v drugačno smer je Bergmonch .. vendar zaradi majhnih koles ni najbolj primeren za vse terene.



Preostane samo ena rešitev : z gorskega kolesa odstraniti verigo,zadnje zobnike in zadnji menjalnik. Gonilke in pedala , to je še potrebno, ravnotežje pa te zadeve.
Tako bo postalo povsem normalno, da se po ravnem ne voziš, da nosiš kolo navzgor, za dol pa .. iskalo se bo nove vozne linije, nove poti .. in vse bo v najlepšem redu.

Seveda pa je tudi za ravninske ture rešitev. Ironično : če tura vsebuja določen odstotek nebajkabilnosti potem se tudi ravnina "prizna" , kot sestavni, "kvalitetni" del ture.
Kjer je tura sestavljena "samo" iz obračanja pedal, tehnična zahtevnost pa bolj tko- tko jo rešuje okolje in pa relativno visok odstotek nevoznosti.
Kot rečeno, je ironija, vendar je nebajkabilnost višja vrednost v turi, če ostalega manjka.

Npr. tale - prvič sem zasledil, da je nebajkabilnost sestavni del podatkov .
O Iditarod pa boljš da ne rečem nič, tam kolesa pretežno rinejo, kar je seveda en nivo pod nošenjem kolesa :)
..več...