Kar se Janezek nauči, to Janezek zna..

In če je dejansko Janez je še lažje ..Sicer sem ta mesec že opravil dve solidni turci (ena peš, ena kolesarska), vendar pogojev za objavo nista izpolnjevali.
Kaj izpolnjuje pogoje za objavo na tem mestu tu bo enkrat posebna zgodba, bo pa.
Tokrat je bila odločitev Kras in ker je ena združba opravila zanimivo prečenje Črnih Hribov se je dodatek k turi skoraj sam po sebi prištulil.

Blaža in Tomaža sem "nažical" za nekaj informacij in sestavil turco. Družba ; prijateljica je polomljena , dejmo angažirat Janeza :)
In mi ga je uspelo. Bogve kaj vse je moral obljubiti svoji da ga je pustila. In koliko mu bo "zaračunala".
Tudi to bomo enkrat zvedeli :)

Izhodišče je bilo Dutovlje. Osnova je bila Miloševa turca "na izi" iz leta 2006 - trase sva se držala do Grižnika, tu pa nadaljevala pod Ovčjakom in mimo Slavčeve bajte do Železnih vrat.Vreme je bilo precej obetajoče. Problem je bil, da je trasa vtrajno sledila najbolj senčnim odsekom in od sonca ni bilo pravega haska. Zanimivo, Kras, Primorsko si vedno izbiram v tem letnem času ker naj bi bilo topleje kot "tu zgoraj". Pa je samo bolj suho, zmrzujem pa redno.
Vendar nama je šlo, ob pripovedovanju vicev, komentiranju mojih navigacijskih sposobnosti (pa nisva niti enkrat resno zašla), ob strahu, da ob vmesnih spustih ne bo prevelike izgube višine sva prišla do vznožja Trstelja. Tu se je Janez odločil da bo ubral bližnjico na vrh, jaz pa sem nadaljeval po rahlo položnem delu do t.i. Brankove klopce - kjer je bilo konec vožnje zame. Malo rinjenja in spet se je dalo nadaljevati. Na vrh do anten, Janeza ni bilo na vrhu in sem jo hitro odcvirnal do koče, skrbelo me je da Janez ne uniči vse pivo v koči. Pa je bil strah odveč - njegova bližnjica ni bila ravno prava bližnjica. Pri koči se je ravno odpravljal kontingent za dva avtobusa planincev, ostalo nas je malo - pocrkljal sem se z eno leto starim, zelo igrivim prinašalcem. In pet minut čistil njegove dlake :)
Privoščila sva si soliden obrok in tudi razmislek o nadaljujevanju ture. Rahlo nadležen teren, mraz, vse je pač po malem pobralo energijo. Izbrala sva spust v Lipo, kot se je izkazalo, zelo zahteven. Trikrat sem frčal v neželjeno smer :)
Iz Lipe sva nadaljevala po gozdnih cestah, po najkrajši poti do Dutovelj. Tu pa sva si privoščila "pet pirov".

In naslov : Janez je zadnjo turo opravil pred več kot enim letom. V vmesnem času je nabiral kondicijo z rinjenjem otroškega vozička, stik s kolesarsko tehniko pa je vzdrževal tako da je pumpal gume na istem. Kljub skrbi, da bo turca prehud zalogaj za začetek nove kolesarske kariere je vse bilo zelo v redu. Upam, da skupaj obračunava s preostalimi dolgovi.