Blog je zaključen.

Prihajajo datumi, ki sem jih določil za razne inventure in prva reč,
ki se je znašla na seznamu za odpis je blog.

Vsebina bo še ostala.


..več...

Sebičnost ?

Rad bi na blog samo humoreske dajal .. pa ne gre.

Sobotni pogovor ..

jaz : drug teden začnem xxxxx čistit
prjatu: a je na xxxxxx še vedno 'kritično'?
jaz: par dreves se vidi mal me je lenoba dajala zadnje ture sem samo po vzhodni strani vozil
prjatu: ej, sem glih v torek malo sam pri sebi 'popizdil' sva šla s xxxxxxxx na xxxxxxxx prej so najmanj 3 grupe tablašev odpeljali en spust pazi! niti ene!! veje niso umaknili!
jaz: zašpecaj jih, bando
prjatu: ma, kurc jih gleda s xxxxxxxxx sva imela vse skupaj 15 min dela namesto 20 sestopov se zdaj vozi gladko
jaz: @##@
prjatu: pa sej to mi ni jasno. itak so se morali ustavit. a ni logično da sproti umakneš deblo
.. če ne drugega za tistega ki vozi za tabo v skupini

Pa je tako enostavno a ne ? in vendar še za prijatelje / kolege niso pripravljeni to storiti.
Tole je mojih nedeljskih deset minut dela .. singla je sedaj nekaj povsem drugega.







Saj priznam, ko sem jo čistil sem jo z namenom da moji prijatelji uživaju tu .. in vendar sem bil psihično pripravljen tudi na to da jo bo prvi prevozil nekdo, ki je na vrhu top lestvice mojih "oboževalcev".

Vem da si s tem ne bom pridobil vozovnico za raj, sam mogoče bo kdo v peklu malo bolj odprl ventil.
Da bom manj trpel :)
..več...

In, koliko psov je zalajalo ?

Samo trije je odvrnil.

To sem vprašal prijatelja po nočni turi.
Enega drugega (ki ni moj prijatelj) sem vprašal isto - le da mi je on odgovoril da so lajali, vendar ga noben ni lovil ali ugriznil.
Pa to ni bil namen vprašanja.

Tema je bila izbor tras za nočne ture.
Nekaj ljudi sem poskusil (neuspešno) prepričati da se za izbor nočne ture poleg dolžine in stanja poti upošteva dodaten vpliv na okolje in da nočna tura ni samo dnevna tura, prevožena ponoči.




Jaz to še nekako poskušam upoštevati.
Večino nočnih tur vozim sam.
Ob zelo izjemnih priložnostih smo mogoče trije. Že tu vidim razliko.
V moji okolici so mufloni al kaj že, pa tudi srne. Ponavadi gredo zvečer "ven".
Kadar sem sam me samo spremljajo s pogledom. Ko smo trije se poženejo v beg.

Ko se zapeljemo mimo kakšne kmetije pri psih vzpodbudimo tisto kar štejejo za svojo delovno obveznost, vendar tudi hitro izginemo.
Če gospodar pogleda, ne vidi nič in vzrok za pasji lajež pripiše lisici, ki je imela kakšne namene z kurami, mogoče pohvali psa in gre nazaj spat.

Ko bo šla mimo kolona desetih ali več ne bodo mogli izginit neopaženo ..

Letošnja jesen bo prinesla nove nočne jezdece - posledica nizkih cen je povečala dostopnost in razširjenost tega kosa opreme. Mislim da ne bom usekal mimo s trditvijo da se bo posledično znižala tudi starost (in nezrelost) nočnih jezdecev.

Kolesarji bomo kmalu postali opažen nočni pojav, upam da ne bomo povzročili nastanka nekih novih vaških ali lovskih straž.
..več...

Rešilna bilka

Nekaj je v tem izrazu :)
Pred letom :



Pomagalo je zadržati "povoj" medtem, ko sem tlačil roko v rokavico.

Nedavno :



Ok, tole z bilko ni bilo tolk težko .. ne vem če bi znal in želel udejaniti frazo "za mišji drekec"

Pripisano 12.10

Očitno nihče ne ve več kaj so to V-zavore :)
Varovalka zavorne gumice mi je ušla - indikator tega je seveda zelo spremenjen občutek med zaviranjem. Pri sebi nisem imel nič uporabnega - našel sem stebelce ene bilke in z njim fiksiral.
Pustil sem ga pa v celotni dolžini, da sem med vožnjo lahko potipal, če je še na mestu. Držalo je.

Tisto za mišji drekec - blizu sem bil. Včeraj sem uspel zviti hotlink. Če bi našel pin (ki je zletel ven in ga v tistem šodru nisem uspel najti bi s poravnanim linkom popravil verigo (velikost pina pa mislim da je približno takšna kot mišji ..).
Tako sem pa moral popraviti na klasičen način - vendar me je stalo samo pet minut več.



..več...

Najboljša lučka (v sili)

Imam 4 čelne svetilke. In 5 takšnih, ne celo 6 za na kolo.
Če bi me kdo vprašal katera je najboljša od teh mu ne bi znal odgovorit.

Ker je veliko odvisno od konteksta a ne ?
Lani sva šla s prijateljico na nočno turco.
Med vzponom sva srečala enega reveža, ki se je verjetno predolgo zadržal v koči in se je ob svetlobi svoje rdeče! lučke prebijal v dolino.
Če bi njega vprasali kaj je ta hip najboljše , bi verjetno odgovoril : karkoli,samo da sveti!

Par mesecev pozneje sem od enega drugega reveža dobil naslednje sporocilo :)

"Ne me spraševat kako in zakaj - ugotovil sem da rabim neko luč na balanci. Svetuj"

Za nenačrtovano nočno vožnjo, pa čeprav po cesti nam pride res prav karkoli, samo da sveti
No, da vidimo. Če so kriteriji tako ohlapni naj bi zlahka nasli pravo lučko.

Edini pogoj : da sveti in da jo imamo pri sebi. Kaj pa bomo imeli pri sebi ?
Nekaj kar je zlahka vedno v nahrbtniku, da je dovolj majhno, da nam ne predstavlja dodatne "prtljage" in da da od sebe nekaj uporabne svetlobe.
Trije res ohlapni in zlahka dosegljivi kriteriji ?

Jaz grem na ture vedno z nahrbtnikom, v nahrbtniku pa je vedno tikka+.
Dva pogoja zlahka izpolnjuje - problem je v svetilnosti, takrat ko jo rabiš.
Ne vedno, se pa zgodi.
Ker je neregulirana svetilka je po nekaj urah njena svetilnost bistveno manjša, kot z svežimi baterijami.

Boljša stvar je očitno regulirana svetilka - po možnosti takšna na li-ion baterije.
Ker Ni-Mh baterijam zaradi samoispraznitve napetost pade, toliko izgubi na svetilnosti, da je prav hudo. Vendar je vsaj nekaj.

Vsekakor pa je prva stvar, ki je nujna - lučka mora biti majhna, tako majhna, da se nikoli ne vprašamo ali jo vzeti ali ne vzeti. Da gre tudi v tisto zloglasno podsedežno torbico.

No, od lanskega decembra takšna lučka obstaja. Blackburn flea.
Te dni jo ponujajo na CRC za približno 25€ (z uSB polnilcem) . Klik
Ima vgrajene 4 Nichia ledice, 40 lumnov oddaja lahko 3-6 ur, je na li-ion baterijo (napolnjena ostane dolgo napolnjena), enostavno montažo .. to bi bilo to.


Še polnilec je takšen da je vedno pri roki, polni se lahko dobesedno na karkoli, ima USB polnilec .. skratka vse. Od letos je na voljo tudi solarni polnilec .. prava stvar za potepanje.
Jaz sem prefin, da bi stvar kar kupil. Imam nekaj škatlic, pa nekaj Nichia ledic, moj naslednji projekt bo takšna "mušica" v lastni izvedbi.

..več...

Veterinarska klinika

Samo še en od internih štosov.

Tamal je lani vozil za ekipo sponzorja : ambulanta K. No, ker je meni ob omembi ambulante neizogibna asociacija na veterinarsko (kamor še ne spadamo) ali pa zobozdravstvena (rahlo neprijetna) sem ustanovo preimenoval v kliniko. In ji dodelil šefa. Kaj hujšega očitno nisem mogel naredit.
Spregledal sem, da poteka interna bitka za šefa, posledično je prišlo do odcepitve (osamosvojitve ? ) in sedaj je kar je. Vendar ... sem prehitro sklepal ?

Ker ...

Once I helped create a monster.
Now the monster has created a new monster.

Za monsterje,konje in žirafe je še vedno pristojna veterinarska ambulanta.
Ali pa klinika.
..več...

The Road Less Traveled

Rad uporabljam slavne&velike naslove. S tem se najlažje že v uvodu pokaže ali na epske dimenzije podviga ali pa na komičnost doživetega.
Pa tokratni naslov ni ne iz velike zgodbe, ne iz komedije. Čeprav ničesar komičnega ne manjka.

Zelo pomembno: projekt "razglednica z morja za Obya". Opravljeno. (Interni štos no. 3)
Veliko idej za ture dobim pač tako, da plačam stare "dolgove", obljube ali izgubljene stave.
Tale še ne vem kam spada, vsebuje pa obljubo. In en princip.

Skoraj deset let je minilo odkar je izredni Jone - "Dimnjacar" objavil svoj potopis in ga naslovil "Put kojim se rjeđe ide" - in me spomnil, da sem že malo pozabil na potepanja s kolesom.

Potepanje - ko ni predpisane smeri, obiskovanja "obveznih" točk in znamenitosti, ko se sproti odločaš kam boš zavil in kje boš vozil. Edino, kar je zacementirano, je kam se moraš vrniti.

Oziroma, kot je Frost napisal :

Two roads diverged in a wood, and I —
I took the 'one less traveled' by,
And that has made all the difference.

In vsakič, ko smo se pogovarjali o načrtih za tekoče leto sem dal v načrt vožnjo do morja in ležanje na plaži z možgani na off.
Nihče mi ni verjel , padla je obtožba, da še do morja ne bom znal pridet. :)
To pač ni skladno z mojo podobo "sneženega moža".
Čeprav je tisto, kar me pozimi navdušuje, mrzel zrak in ne snežna belina.
Psihologi bi pa rekli da iščem občutek in ne videz. Hu nouz, hu kerz.

Nekaj poskusov mi ni bilo priznano; koncept odhoda na morje vključuje menda tudi malo plavanja - in nekajkrat sem izbral napačna morja.

Sedaj, precej let pozneje je stvar malo drugačna, ni več časa za dolga potepanja po čudnih državah, za izvedbo je bila dobra tudi Hrvaška.
Tako sem pred tednom dni odrinil na potepuško-kolesarsko turo.

Pot: dom - Kočevje - Kolpa - Delnice - - Klenovica - in takoj ko sem prišel do obale, buč v morje. Ni me infarkt (interni štos no.1)
Ker tole pišem po skoku je posvem očitno, da me tudi slana voda ni razžrla (interni štos no.2) - moje zadnje kopanje v morju pa datira še v čase stare države.

Ok, da bo celotno poročilo bolj klasično: po kratkem počitku sem se vrnil v hribe - prečkal Velebit, vzpon na Rajinac, malo bluzil okoli Tulovih gred, nadaljeval do defacto Vukojebine (mogoče bi morali slovarček razširiti, poleg vukojebin obstaja tudi Pripizdina Spodnja in Pripizdina Zgornja) -in zaključil spet na obali. In še en skok v morje.
Vročih dni (in 2 kg prtljage ) sem se znebil tako, da sem del poti prekolesaril ponoči. Torej, nisem vzel šotora in podloge - samo spalka.
Nazaj, iz Zadra do Zagreba z avtobusom. Vsega se je nabralo nekih 500km in nekaj višincev. Na turi. V Zagreb sem prispel ob osmih zvečer, celo večnost sem kolesaril iz Zagreba - ful dolgo mesto je. V Dobovi sem zvedel da bi moral čakati na vlak do štirih zjutraj .. ni šans. Privoščil sem si samo pavzo, iz avtomata stresel vase dva kapučina, uredil zaloge tekočin in se spravil kolesarit do doma.
Tehnikalije in ostalo je v galeriji. Hecno, kljub večtedenskim pripravam - izbor trase, opreme za turo in podobno - šele dan pred odhodom sem se odločil s katerim kolesom, s kakšno "spalnico" in opremo bom šel na pot. Klinc, več je znanja več je dilem in več dela, da narediš manj slab kompromis.

Ok, tle lohk nehate brat .. sledi samo reciklaža zgoraj napisanega :)

Prvi dan

Malo pozen začetek - šele ob desetih dopoldne, mimo treh gostiln, ne mimo večih, mimo treh niseh šel. Tud toliko pirov sem spil.
Vožnja s kolesom po cesti seveda pokaže na nekatere spremembe v značaju naroda. Česa je največ ob ali na cesti ?
Mačkov ki niso preživeli desetega incidenta, ježkov ki so šli prepočasi čez cesto, odvrženih plastenk ?

Nič od tega. Kot najbolj pogost odpadek sem videl CD plošče.
Ali je razlog nebomvečposlušaltegasr*ja učinek ali pa ogorčenost nad slabim delovanjem protiradarske zaščite je brez večje raziskave nemogoče ugotoviti. Ah, ob vstopu v Kočevje nas (kolesarje) znak preusmeri na cesto, ki gre mimo največjih trgovin, gre pa mimo hmm etnološko in ekološko naravnanega naselja. Saj me ne bi motilo - vendar sem po zaslugi tega ovinka prišel do trgovine ob 19.59:59 bemu mater .. tako da sem nakup nekaj potrebnega "materiala" opravil na Petrolu. Kar me je gotovo stalo en evro več kot bi dal v Sparu npr. Potem potegnil naprej, do Dolge Vasi kjer sem našel plac blizu britofa. Kako priročno. Namreč dabi zaključil dan sem pomislil že malo pred Kočevjem (vas Gorenje ? ). Ravno sem zagledal fin travnik, ko sem zaslišal streljanje. Najprej sem pomislil da gre za lovce .. pa je trajalo celo večnost.
In glede na ovce, ki so se pasle kot da jo to nekaj povsem običajnega je bilo mogoče kakšno strelišče ali karkoli. A-a tle jest spal ne bom. Ker vem da zna kdo v tud kr tko v luft ustrelit, vsak naboj, ki gre gor pa tud dol pade. In ni mi bilo do tega da se zjutraj zbudim preluknjan. No ja, ne bi se :)

Drugi dan

Spal sem kot angelček - dokler me niso zbudili pohodniki, ki so šli verjetno na bližnjo Kočevsko goro. Kolk ta folk ropota s pohodnimi palicami ni za verjet ..

Sam potep pa .. takšen kot so ponavadi .. srečal dva kolesarska popotnika (Martin in Isabell) in da bo naključje še večje : srečal sem ju trikrat pa ni bil razlog kakšno naše izgubljanje. Naprej na klancu , nekje nad poti do Delnic, potem smo pili v različni gostilnah - očitno - in se srečali ponovno ko sem zapuščal Delnice. Jaz sem opravil vzpon in spust na Viševnico - spustil sem se na Fužine - in se tam spet srečal z njima. In tretje srečanje se s pivom zalije. In če je doza premajhna se vse skupaj ponovi. Imeli smo prijeten pogovor, to je bila njuna druga daljša tura in da bi bilo naključje še večje, začela sta kolesarit v Zidanem mostu in šla po isti trasi kot jaz do Delnic :)

Po "popivanju" sem se dvignil nazaj "gor" in med vožnjo po planoti po razdrapani cesti imel prvi defekt. Snakebite. Kar naenkrat se mi preostale 4 flike niso zdele dovolj. Zaflikam, nataknem kolo nazaj in ugotovim da je vožnje za ta dan dovolj. Najdem lep plac pod nekim drevesom. Razgrnem spalko, čelado pod glavo in koma. In čez pol ure me prebudi bitka med dvema zverinama, par metrov nad mojo glavo, oglašali sta se z glasom zahripanih mačk, za prevlado nad vejo .. ali pa celim drevesom. Upal sem samo da poraženec ne pade men na glavo :) Ni. Je pa padlo nekaj žira, orehov or samting.
Pozabil slikat drevo za strokovno analizo :(
Ne samo slikat, tud pogledal ga nisem :(

Tretji dan

Spust s hribov v že omenjeno Klenovico. Prvo kar sem naredil kot najbolj nujno - naravnost na pošto, razglednica za Obya.
Sem mu dal prednost pred pivom :)
Cena razglednice je bila seveda tudi izgubljenih skoraj tisoč višincev.

Našel fini prostor na plaži. Vrgel vse z sebe razen notranjih hlač(napaka!) in se vrgel v morje. Brez posledic :)
Postopek skok v vodo, skok do bifeja ponovil nekajkrat. To me pa je zaskrbelo - dodatne ponovitve prav gotovo ne bi bile brez posledic. Torej bo treba odriniti.

In sem odrinil ob 15.00, ko je termometer na HAC-u kazal 43 stopinj.
Sam klanec pa : bednih 724m višinske razlike, cca 14 km, do Alana. Sem si mislil eno urco, kolikor potrebujem do vrha bom že potrpel.
Vendar sem temperaturo napačno vstavil v enačbo. Pa tudi višina ni bila raztegnjena na 14 km :)
Da skrajšam zgodbo o klancu. V lovski koči na vrhu sem pil pivo ob sedmih. Lahko bi pa tudi šnops; pijem rakiju , da ubijem tugu.press, nad trapasto odločitvijo - namesto da bi se še celo popoldne namakal v morju in potem opravil z klancem v eni urci .. sem se ubijal po nepotrebnem po tisti vročini.
Zanimivost med vzponom : skoraj po celi cesti sem vozil mimo konj ali ovčk, ki so se prosto pasli. Nobene krave. Zanimivo samo zato, ker na živali opozarja, kot dobro vemo, prometni znak krava na cesti.
Razen če ni bil znak postavljen zaradi nekaj zelo "spretnih" voznic :) Ne, ni ker bi potem moral tak znak bit na našem parkirišču.
Sem pa zaspal "na stikalo", on-off. Ali me je zdelal klanec ali štirje piri - nikol ne bom vedel.

Četrti dan, najdaljši dan

Zbudili so me konji - čeprav sem spet spal par metrov od pokopališča na vrhu - btw : pokopališče ima stokrat več prebivalcev kot naselje - je očitno njihov teren. Mimogrede, pogled na konja z žabje perspektive (dejanske žabje!) je ful zanimiv.

Prijetna vožnja po še bolj prijetno svežem jutru do prelaza Vratnik je hitro minila enostavno in brez posebnosti. Če odštejem nekaj kar me je presenetilo ; izza enega hriba sem videl nekaj kar je bilo še najbolj podobno elisi. Za hip sem pomislil da sem zapeljal skozi črno luknjo - ker mi je stvar delovala še najbolj podobna onemu spomeniku pri Makarski :)
No, par ovinkov pozneje je bila stvar jasna : cel greben je bil posejan z vetrnimi elektrarnami.
Na samem prelazu je sicer samo opuščen motel, ostanki neke utrdbe in seveda razgled. Pa stric, ki prodaja šnops, vino, med in sir. Ker mi nič od tega ni prišlo prav sem se spustil malo nižje, do gostilne, kjer sem dopolnil zaloge vode - po takšnem dnevu se na vrh ne sme brez treh litrov. Sam začetek vzpona je brutalen , strmina takoj. Tako sem si rekel - če ne gre na pedala vsaj 6kmh razjahaj in rini, da pa se mi ne bi ponovil "klanec" prejšnjega dne, sem si zabičal da pred vsako pavzo naredim vsaj 150 višincv ..

In je šlo do vrha. Kjer v koči ni bilo ravno neke gneče : vsega skupaj 3-4 ljudje. Grah sa klobasicom, velebitsko tamno in gremo naprej. Mimogrede : za vzpon sem porabil 2.7 litra tekočine.
Tu sem naredil tudi prvi obračun porabe energije in obdelal opcije za nadaljevanje. Malo spremenil potek zamišljene trase, prevozil samo pol tiste poti (ki je ne omenjamo) in se spustil v smeri proti Kruščičkem jezeru.
Miroslav je pred par dnevi odfural tam eno turco, opis bo kmalu na njegovi strani in odločil sem se da si zadevo ogledam. In seveda - da izkoristim priložnost za skok v vodo. Po mojih izračunih naj bi uspel priti v dolino, do jezera, še dovolj pred temo, da si najdem primeren plac za prenočitev. Vendar sem v dolini naredil manjšo napako, v eni od vaških gostil sem se malo preveč zadržal, v coni jezera sem bil ob trdi temi. In nisem se znašel pred vodo, pot mi je zaprla zapornica in ogromna tabla access restricted .. v šestih jezikih najmanj in meter visokimi črkami.
Matr, sam še debata z vojsko bi mi manjkala. Pa ni bila vojska, objekt je bil od HEP - hrvaški štromarji. Bil sem na napačnem "vhodu" za pot ob jezeru.
Ni bilo druge kot da se vrnem malo nazaj in najdem primeren plac za prenočitev. Ah še to; vse to se je dogajalo v coni, ki jo je "polkovnik" opisal kot : prvo nešto protrči pa psi laju ili psi laju pa nešto protrči .. in to dejansko drži. Na vrhu klančka me je z leve začel loviti en pes, kmalu se mu je pridružil še drugi. Na običajne kletvice, ki povzročijo da psi nehajo lajat in se umaknejo nista trzala. Ko bi me videli kok sem pospešil po klancu :)
Podatek, ki si ga velja zapomniti : prva ubežna hitrost je 25 kmh. To za beg pred psi. Mimogrede : pred leti sem zabeležil tud hitrost s kateri ti roj mušic sledi v klanec - 9 kmh je dovolj da te pustijo :)

Popravek : Pikolovski (defacto) bralec je ugotovil, da je prava hitrost 14,6 km/h. Vir!

Drugi podatek : ali imajo psi zelo podaljšano horo legalis ali pa so na prostem ves dan. Bolj se nagibam k drugemu.

Ko sem odbajkal dovolj daleč, da je pasji lajež ponehal sem zalegel in spal kot angelček. Ni kej, opolnoči se lažje zaspi kot pa ob devetih ...

Peti dan

Tokrat me niso zbudile živali .. nekje daleč je nekdo sekal drva. Že ob petih zjutraj. Očitno nima sosedov, ki bi mu težili. Ali pa so manjšina, ki ne sme težiti - saj veste, čudno območje.
Pripravil sem se stvari in se odpravil nazaj proti jezeru. Onadva včerajšnja sta me pričakala. Vendar sta na Beži! Marš! reagirala pravilno in mi ni bilo potrebno, sedaj v klanec, voziti z ubežno hitrostjo :)
Kar pa mi ni uspelo ob naslednji hiši : trije črni cucki, malo večji od podgan so se zaprašili vame in enemu je uspelo, da me je malo oklal. Hm, da vidim ..jap lepo zaceljeno je.
Važn da ni mojih lepih štumfov uničil. Ok, jezero : vožnja ob njem je prijetna, gozdna cesta in kolovoz. Voda ob osmih zjutraj je pa mrzla. Preverjeno. Sam kar se mora se mora in če ni tuša ..

Osnovni načrt ture sem spremenil - za vrnitev domov sem namesto vlaka iz Splita (in vmes še obiska enega kuclja) izbral avtobus in Zadar.
In potem ko bi bil na drugi strani Velebita bi smuknil še do Paklenice. Torej bo potrebno čez sv.Rok oziroma Mali Alan.
Stara cesta, za katero sem se ves čas spraševal čemu je bila namenjena in zakaj ni asfaltirana - saj ne da bi rabil asfalt, samo zanimalo me je zakaj ni uvrščena v redno uporabo - je bila precej udobna, senčna pot na drugo stran.
Ah, fotkanje. Scena na vrhu je bila prav zanimiva, pomislil sem da bi se tu pregrešil in naredil eno pozersko slikco. Postavim aparat in v zadnjih sekundah pred proženjem ga veter premakne. Demit!
Ok, bom pa naredil eno kar tako z aparatom v izegnjeni roki. Slika je sicer uspela, vendar : peti dan sem že na turi in nisem več tolk lep kot prvi dan. Ali četrti. Ni za objavo :)
Potem je sledil spust po šodrastem morju. In orkanski veter na drugi strani, tam kjer je postavljen kamniti zid, ki varuje osamljeno hišo pred naleti vetra. Ali pa kak drug razlog - bom raziskal.

Prav v tistem trenutku, ko sem bil na začetku zida sem opazil kolesarja, ki se je spuščal z druge strani Gred .. par ovinkov nižje me je pričakal. Samoborčan, dokler sva se vozila vštric sva počvekala in on mi je tudi razložil zgodovino in namen ceste .. pa tudi od kje ime Tulovim gredam.
Sam spust po šodrasti cesti je ob nasprotnem vetru na trenutke zahteval prav močno pogajanje, pozneje na asfaltnem delu pa je prav tako šlo iz skrajnosti v skrajnost. Letelo, ko sneta sekira ali pa zahtevalo poganjanje navzdol. On je na začetku vzpona pustil avto, dogovoriva se za pivo "u birtiji koja je neki kilometar niže ..". In se odpeljem proti gostilni.
Pa je po kilometru ni. Pa po drugem tudi ne .. pa petem tudi ne .... no, na izi nadaljujem in čez čas mi pride nasproti, da mi pove da je do gostilne še dvesto metrov. Za evidenco : do prve gostilne je po spustu z svetega Roka še 12 km. Klinc, vožnja z 200 kmh po cesti verjetno rahlo vpliva na dojemanje razdalje :)

Po nekaj pirih (in ko govorim o pivu imam v mislih brezalkoholno Ožujsko Cool - da ne bo kakšnih podtikanj) se je on zapeljal do Zatona kjer je počitnikoval jaz pa sem se spravil poiskat primeren plac za prenočitev.
Najdem ga, takšnega finega - podloga iz iglic, rahlo zaščitenega še s parimi drevesi. Zalegnem in koma. In potem, potem je začelo pihat ko pri norcih : veje nad menoj je upogibalo, samo čakal bi lahko na kakšen crack in poleno na glavi .. odločim se za premestitev na čistino. Kljub vetru je bilo toplo, zadrgo na spalki sem imel pri nogah odprto v dolžini cca 50 cm pač da mi ni bilo prevroče pri nogah. Vendar je veter, ki je izmenično spreminjal smer, povzročil tunelski učinek - pri nogah mi je uletaval noter in pihal direkt v ksiht.

Šesti dan

Do Starigrada. Paklenica.
Nazaj grede ne naredim napake, ki sem jo storil v Klenovici. Pravzaprav dveh napak : našel sem fini kotiček v Selinah, za namakanje. In se slekel do nazga, namreč notranje hlačke s pleničko se dolgo, predolgo sušijo. Ad fini kotiček - v sedanjih časih ni več problem če te vidijo, večji problem je da mislijo, da se razkazuješ. No, morje je bilo toplo, voda globoka, tako da se je dalo po človeško not in vsaj dve ure sem še glumil mroža. Saj veste, ko se valjaš v vodi, malo plavaš, malo se obračaš na vamp, pa malo na hrbet pa ... skratka valjanje. Hmmm .. če pomislim, postopek je podoben obračanju pujsa na ražnju le da se tu vrtiš sam :)

Ok, konec. Šibam v mesto ... proti Zadru .. in na avtobusni postaji majhen šokec, ni šans da me danes vzamejo na bus, vse rezervirano (jaz seveda nisem mogel rezervirat ker nisem vedel ne kdaj ne kje bom končal).
Prvi razpoložljivi : naslednji dan opoldne, ne .. ta nima placa za kolo, torej ob 16.25. Prav, bom pa podaljšal potep. Vrnem se v staro mestno jedro, v eni agenciji se na hitro dogovorim, da mi najdejo poceni+blizu sobo za samo eno noč. Po dveh klicih je zadeva urejena - vse je ok, gazda samo zmiguje da je soba v drugem nadstropju - vključno s placom za kolo odložit. Brez skrbi, ni problem.

Stuširam se in tako, svež kot jutranja rožca ugotovim da je moja oprava malo, no ja umazana&dišeča. Vendar sedaj vem kako se tem rečem streže : skok do Kitajcev - 10€ sem investiral v kratke hlače, majčko in natikače. Na tržnici bi me vse to stalo zihr! 3-4X več. Nazaj do sobe, spreoblečem se v novo nabavljene stvari, in voila - stilska preobrazba v Čeha narejena. Nazaj v mesto, fina večerjica, pa sladoledi in pivo itd ..

Ko zaključim nabavim še plastenko ledenega čaja, četrt kile časopisov in se vrnem v sobo. Btw : Čehi so glavni tam dol - bend ki je špilal na glavnem trgu se je publiki obračal po česko ? o kvaliteti pa - če je včasih oznaka terasni bend pomenila nekaj ŽLJ kategorije .. po slišanem sodeč je za nastop na glavnem trgu dovolj še en razred nižje.


Sedmi dan. In malo osmega.

Še en krog po mestu - prvič sem v Zadru, zanimivo se je sprehodit po takšnih krajih in ugotavljati kakšna so opolnoči in kakšna ob sedmih zjutraj - ko so zunaj predvsem domačini.
Kavica, časopisi, nabava "spize za put", uprem se skušnjavi, da bi skočil do internet caffeja - sedem dni me ni bilo in jaz dobro vem kaj se mi v sedmih dneh nabere - nažalost.

Pred odhodom še malo pokruzam s kolesom po mestu - in fašem defekt. Hm. Spet snakebite. Površna vožnja čez robnike.

Vožnja z avtobusom : b.p., udobna in hitra. Ob 19:50 sem v Zagrebu.
In ob vlačenju kolesa presenečenje : guma, ki sem jo pred odhodom zaflikal je bila prazna. Pa sem bil popolnoma prepričan da sem jo dobro zaflikal in napumpal. Nič, najprej se odločim da jo dopumpam.
Zadoščalo je, naslednjih 95km nisem imel težav.

Sem pa napačno ocenil, koliko časa mi bo vzela vožnja od postaje do meje. Po razdalji in konfiguraciji terena (=ravnina) sem mislil da bom tam v malo več kot eni uri. Pa se je vožnja skozi Zagreb, do Zaprešiča vlekla kot črevo. Prevsem ker se po pločnikih in stezah kolikor jih je bilo ni dalo voziti hitro.

Obmejni organi na obeh straneh prijazni, kratek čvek z njimi, očitno je kolesar ob tej uri zanimiv :)

Tko, to je to. Saj vem , lahko bi napisal potopis, prepisal znamenitosti o krajih in pokrajini iz že objavljenih opisov, napisal kilometre, višince in porabljene ure, herojski vzpon s kolesom prav na vrh hriba, izgled hiš, zakaj se še vedno vidi, da se druga svetovna vojna na Hrvaškem šele končuje, da domovinska še ni končana, zakaj je kazen za polaganje min v minska polja smrtna, zakaj je nekdo srečen ker lahko živi v podrtiji, njegov sosed na drugi strani ceste pa v popolnoma novi bajti, da po naključju v skoraj prazni vasi vidiš spominski športni objekt za mladino ki je ni in da se 300km pozneje pelješ mimo kraja kjer je padel isti heroj, ki mu je to posvečeno, zakaj se v enih gostilnah menijo o pripravi pršuta v drugih pa, kako se je vojna narobe končala ... vendar vse to je interpretacija o drugih. Samo o svojem početju lahko vsaj pravilno pišem.

To je vse.

No skoraj vse. Rezervni "veliki" naslov je bil Seven percent solution. Če je kolesarjenje naša odvisnost, če so spusti po "kvalitetnem materialu" tisto ta pravo ... potem je treba vedet da je doza ki zadane sedemprocentna - preden stvar preide v zaključno fazo. Približno toliko "kvalitetnega" materiala se mi je nabralo na 600km dolgi poti. Vendar naslov ni dovolj "slaven".

Tako da : mislite da sem kak ljubitelj poezije ali Frosta ? Pravilno, nisem. V enem od časopisov, ki sem jih kupil v Zadru za branje na avtobusu je bil oglas za ugoden nakup žepnih knjig.
Ena je imela naslov Put kojim se rjeđe ide. Seveda mi je bil naslov zelo znan.
Pa so ponujali tole zadevo : http://en.wikipedia.org/wiki/M._Scott_Peck.
Meni je guglanje pokazalo še na Frosta.
Od katerega sicer poznam samo eno pesem - pa še to zaradi enega brezveznega filma. Vendar ima catchy verz.
In je tako na koncu vse prišlo na svoje mesto.

P.S.

Slik ni. Preveč dela bi bilo potrebno. So sploh potrebne ?
Hana, oprosti ker sem ti odvzel možnost za povračilni udarec. ..več...

Kukova špica

To soboto sem si spet podaril malo "pešačenja". Nekako mi je prišlo v glavo , da "moram" nekam malo višje in med vrhovi, ki imajo izhodišče relativno ugodno dostopno z avtomobilom, sem izbral Kukovo špico.

Avto sem pustil pri Peričniku (kjer mimogrede ne točijo več piva - ko sem bil nazadnje tam so ga še), da pa ne bi takoj začel nabijat v strmino, sem se za ogrevanje sprehodil pod galerijami, potem pa pri Poldovem rovtu navzgor ... v smeri pri Gulcam.

Kljub temu, da ne gre za markirano pot, je orientacija relativno lahka. Edina slaba stran je, da je potrebno nekajkrat prečkati melišča. Na enem sem poslal malo večji kamen navzdol in kar nekaj časa je trajalo preden se je zaustavil, ker pa na koncu ni nič zajavkalo, domnevam, da ga nisem poslal bambiju v glavo. Sicer sem bil pa to soboto verjetno edini, ki si je izbral ta vrh.

Na znani strani :) sem našel opombo, da zna biti tistim, ki ne najdejo pravega prehoda, dostop v zaključnem delu malo "siten". No, tudi meni ga ni uspelo. O "sitnosti" pa ... sto ljudi, sto čudi .. nihče me ni videl, kako se plazim po vseh štirih.

Uspešno sem se skobacal do vrha, tam pa vse v oblakih in megli. Z razgledom tako ni bilo nič, a je tudi občutek, da si povsem sam na vrhu, nekaj vreden.

Nazaj sem se spustil po isti poti do "križišča" na Gulcah, od tam pa po lovski stezi čez Veliki Črlovec. Luštna potka, takšna...večnamenska ;)





Aha, še to. Prijateljici sem se pustil pregovorit, da ni skladno z mojim imidžem, da si natlačim pot v GPS. Dejansko pa je verjetno upala, da se bom nekje izgubil. In ker ve, da je klicarjenje GRS popolnoma v nasprotju z mojim verskim prepričanjem, bi se me lahko trajno znebila. Na mojo srečo pa so prijazni gorniki postavili dovolj možicev.

Luštna turca.

aja : ostale fotke so tu, komentarjev ni pa saj se ve kam kaj spada :)
..več...

Ne bom se vozil čez pol Slovenije

... da bi se po ravnem vozil.
Rahlo zbadljivo je tako eden od prijateljev enkrat komentiral moj izbor trase za eno turo.
Hudič je seveda v podrobnostih in podrobnosti na mojo srečo takrat ni manjkalo.
Tale v profilu je seveda nekaj povsem drugega.



Niti na misel mi ne pride da bi kogarkoli povabil na ta spust.
Oziroma mi še ni prišlo.

Kako poteka spust : najprej se rine kolo v hudo strmino cca 50vm navzgor, 150 m razdalje (ne, ni ga smrtnika, ki bi to zvozil), potem je raven greben, ki ga na nekaterih mestih presekajo stopi ali korenine.
V takšni sekvenci, da če zvoziš eno si v težavah pri drugi.
Potem spet sledi rinjenje po koščkih navzgor, pa rahlo navzdol.
In je za nami prvi kilometer. Sedaj sledi strmina.
Na celotnem odseku dolgem 2000m sem naštel cca 15 točk kjer "obstanem".
Seveda ne na istih vedno, včasih zvozim ene, včasih druge, ponavadi sem pa že na 600 m nm totalno zmatran. Pa zavore tudi.
Pa se vseeno matram - po optimistični varianti bom pred smrtjo več kot polovico nekega dne zvozil.
Ko pridem do gozdne ceste ne nadaljujem več po tej trasi - zapeljem se po finem travnatem kolovozu, da si vsaj malo poplačam garanje od prej (kateremu bi se lahko izognil).

Torej imam na treh kilometrih koščke po 200m, ki so vozni. Prav nadležno za nekoga, ki si želi lep tekoč spust. Pa optimalno za nekoga, ki se rad snema na kočljivih detajlih :)

Ena od stvari, ki jih imam na dolgu je, da eno tolpo peljem na turo. Ta "dolg" mi je podtaknil prijatelj, ko že ni več vedel kam voditi to tolpo ki bi se samo v prepade metala .. in jaz se takrat sploh nisem spomnil na to turo !!!

V sebi imam vgrajeno, da ne vlačim ljudi tja, kjer sam trpim - pa je to morda preveč egoistično.
Iskati smiselno razmerje med uživanjem in garanjem je mogoče nepotrebno.
Sam sem se v to prepričal, ko sem uro dolgo rinjenje in žaganje spremenil v samo deset minut spusta.

Videl pa sem tudi kako se pomikajo meje pri vožnji navzdol in pri vožnji navzgor.
Torej lahko v kratkem pričakujete povabilo. Snemal bom pa jaz :)

..več...

Pralnica na koncu vesolja

Sej veste kako gre ona reklama. Kolo 2000€. Čelada 100€. 10 minut po carski singlici, neprecenljivo.

Danes sem šel na turo in čistilno akcijo.
Odsek, dolg cca 1500m, 250 višincev razlike, vzorčen primer singlice, sem med rinjenjem kolesa navzgor očistil. Ker sem že bil tam. Pravi cilj so mi bile ene druge ovire.

In medtem, ko sem žagal sem se spraševal in kombiniral v glavi kako ta odsek vključiti v lepo turo, pa nikakor nisem našel dobre kombinacije.
Ker "dobra kombinacija" je za moj okus neko pravo razmerje med asfaltom, makadamom in vsem ostalim.
Koliko prevoženega asfalta se splača "požreti" zaradi spusta po tej potki ?
Ja, spusta, ker mi, ta normalni, ne bi rinili tu gor - čeprav je na vrhu priključek na nadcarsko prečko.
Ki poteka še lepše od kraljevske. Torej je carska , brezpogojno.

Vse dileme mi je tazgornji razčistil, v trenutku, ko sem prišel do križišča, kjer se začna ta prava pot, se je ulilo. Tak mali vesoljni potop, saj ste ga verjetno tudi ostali kje doživeli.
Ni mi preostalo drugega, po sveže očiščeni potki sem se spustil nazaj v dolino. Vendar, vožnja ki je bila prej v stilu vozi-razjaši-koločezdeblo-vozi-razjaši in tako miljonkrat, se je spremenila v čisti užitek.
Tudi če bi to čiščenje opravil samo zase, za to edino vožnjo navzdol .. vredno je bilo. Pa čeprav samo 10 minut.

Vendar, ker vsakega od nas doleti virus makijavelizma sem dobil še eno idejo.
Pomagala mi je prijateljica, ki je eni pošiljki priložila kupon za pivo.
Tudi brihtna. Ona časti, pivo je pa iz bratovega kevdra.



Seveda imam dva frenda, ki sta po naključju ravno pravi čas odrezana od neta oz. kolesa.
Ko prideta "nazaj" - in ta dva, pa še kakšen konj bi se našel, sta taprava za vožnjo navzgor po tej potki.
Povsem po naključju se čas vrnitve ujema z njegovim rojstnim dnevom.
Torej mu bom poslal po mailu linkec do albuma tegale :) skupaj z voščilnico.


In bom ubil dve muhi na en mah. ..več...

Kajkavijana, 2009

Letos grem spet. Na kratko. Samo 170-180 km.
Sem razmišljal, da bi štartal opolnoči, pa je skupaj s s petkovim šihtom, žurko na koncu in vrnitvijo domov dolga 46 ur nespanja, ta kratka pa skupaj samo 27 ur.
Zaradi specifike trase se še odločam s katerim kolesom.


Edino kar se "spodobi", da naredim je pa naslednje; če je lani Vedran vozil po mojem tracku in zato dosegel samo drugo mesto (kar bo letos popravil), potem moram jaz letos voziti po njegovem tracku :)

Le da mu jaz ne bom grozil, če je slučajno mimo kliknil.



Lani smo vsi pomalem crkovali tudi na kratki.
Misel, da bi sam prevozil dolgo (300km, cca 5000 vm) sem pa že lani opustil.

Prek twitterja bom javljal mojo pozicijo, vem da vas je veliko, ki vas skrbi zame :)


Dodano 28.6.

Tale Kajkavijana mi očitno ni bila usojena. Najprej sem bil zadržan zaradi zastoja ob prometni nesreči. Potem, ko smo premaknili, mi je pa še avto zakuhal in preden sem opravil vse potrebno je bila ura deset. Na koncu sem se odpravil s kolesom domov - in vsaj predvideno kilometražo prevozil.
..več...

Banda!

Moj poskus rešitve hudega problema se je sprevrgel v podle obtožbe na moj račun.
V prevračanje dejstev in podtikanje zlobnih namenov.
Da so bili nekateri površni in šli na prvo žogo je pa že samoumevno.
Pa sem tega vajen, bolj se boste morali potruditi.

Najprej je bil brihten "mačkon".
Da kolesa ne bi bila odvržena na tla je uporabil photoshop.
In je naredil tole "crkovino v luftu" :



Ni upošteval dejstvo, da je nekaj ljudi, ki da nekaj na moje mnenje.
Kazen je sledila. Na naslednji turi ga je "konj" pribil.



Fotko objavljam tu, ker je njegova boljša polovica zagrozila z določenimi sankcijami v primeru objave na njuni spletni strani. Jaz sem do zlorabe objektov, ki so zloraba prostora, bolj toleranten.

Seveda mi je v zadoščenje kadar mi uspe kaj premakniti v glavah ali pa podtakniti določen izraz v obtok. Že po enem tednu lahko trdim, da se je crkovina prijela.
Citiral bom velikega misleca iz Kranja: ".. vse velike stvari v zgodovini so se dosegale s pomočjo provokacij".

Jaz sem sicer skromen, ne primerjam se z Galileom ali Einsteinom (kar dela on) ..

Je pa v primeru, ki je priložen spodaj, verjetno samo avtorju jasno zakaj je sliko poimenoval "crkovina_2.jpg".

Tule je :



Sej ne izgleda tako slabo :)
(Dopuščam pa možnost da je mišljeno njeno kolo. Tu bi se našel konsenz.)

Kliniki Kern se zahvaljujem za dovoljenje za uporabo fotk.
..več...

Sam, popolnoma sam na turi ( prvi del)

Ko se odpraviš na turo sam, po možnosti v kakšno vukojebino, si ponavadi pripravljen na vse možne nevšečnosti. Vendar!, po dosedanjih izkušnjah je na turi najhujša težava tista, ki je sploh ne opaziš. Opazijo jo drugi potem, ko se vrnemo.
Gre za problem crkovine na poti. Pa ni potrebno, da so drugi "oni". Tudi sam sem med njimi, priznam.

Preden nadaljujemo: lepo prosim, ne berite, če nimate detektorja za sarkazem.

Ko je Harmless začela objavljati reportaže in opise v reviji je bila prva stvar, ki sem jo naredil ta, (potem, ko sem jo seveda najprej pohvalil), da sem jo okrcal zakaj objavlja slike crknjenih koles.
Zaradi Harmless sem bil še posebej nataknjen. Da dekle visoko polmetradevetdeset vlači na ture Nikon FM2 - zelo, zelo konkretna količina kovine in stekla - samo zato, da potem objavlja slike crkovin, mi ni bilo kul. Še posebej, ker mi je bila ravno zaradi tega všeč.

Ok, sedaj veste. Crknjeno kolo je kolo naslonjeno na steno, položeno na tla, zabito v sneg, pač kolo v kadru, ker gre za kolesarsko turo in potemtakem nujno obvezna sestavina slike.

Pojav digitalcev, po možnosti takšnih z daljinskim proženjem, je zadevo malo omilil. A samo navidezno, saj je priliv teh groznih slik še vedno neomejen. Zakaj? Ker se nikoli ni delalo dovolj na klimi, ki bi ta "zločin" kaznovala. Ni se ustvarila kritična masa ljudi, ki bi te slike popljuvala takoj, ko so prišle v javnost.

Nov čas je prinesel le eno bistveno razliko; sedaj je manj crkovin, povečuje pa se število obešalnikov, to je koles nataknjenih na veje, in vrtnih palčkov. Kos aluminija ali karbona zaboden med skale je namreč ravno tako estetski kot plastični vrtni palček v lepem vrtu. To mi je še najbližja asociacija na tisto, kar lahko vidimo v spletnih albumih.

Pa ljudje božji, saj vam bomo verjeli, da ste bili s kolesom na turi tudi, če ne natakneta kolesa na vejo ali stlačite med skale!

Seveda dopuščam tudi drugo možnost: nekateri ljudje imajo do svojih koles podoben odnos kot do lepih rož. Zato ga položijo na travnik ali med cvetje in nam s tem sugerirajo misel, ki se zdi njim samoumevna. Ah, kakšno tihožitje tehnologije in narave - ali pa - Ah, kakšna ikebana. Not. Je pa to opravičljivo kvečjemu pri lastnikih določenih "ženskih" okvirjev.Tiste cvetlične poslikave te res ne morejo pripravit do ničesar drugega kot, da kolo zadegaš med travo. Za resno vožnjo bojda tako in tako niso.

Recimo, da je bil to šaljivi del objave.

Sedaj pa recimo, da bo to poskus resnega. MTB scena je kot vse druge scene. Vsebuje oder, kjer se zadeva dogaja, ima svoje zvezde, ima gledalce, ima pa tudi kritike, ki vzvišeno ocenjujejo vse ostale. Pred leti je Simon na eni turi posnel svoje in kolegovo kolo, nataknjeno na veje. Kot dobro letino cannondaleov.

Podobno fotko je posnel tudi letos. :)

Elitni kolesarji so se takrat muzali, lej jih kekce, kakšne gluposti se grejo.
Prav, okusi so različni. Vendar je ta ista elita prav takrat sodelovala pri snemanju spota, ki je vseboval podobno sceno. Jasno je, da so sledili komentarji kot "svetovno", "špica", "kul ideja".
Tako da, dvojna merilo so vedno.

Tule je nekaj Simonovih* slik: različne možnosti, kako vključiti kolo v sceno, ne da bi ga spremenili v obešalnik ali vrtnega palčka.











In Tomix - ne moremo mu očitati pomanjkanja spretnosti pri nabijanju kolesa v podlago :)















Še Majin poskus rešitve problema
Seveda je problem v tem : uporaba "predpisanih" postopkov bi povzročila množično proizvodnjo podobnih slik. In za vsako sliko bi spet rekli "nič posebnega" - ker bi jih videvali znova in znova.
In v čem je potem sploh smisel tega pametovanja ?
V tem, da je nekaj potrebno storiti. In upam, da bodo kakšni pametni komentarji vsaj malo pripomogli k rešitvi tega groznega problema.

Soglasje, da "zlouporabim" posnetke sem dobil od Tomaža (aka Tomixa) in Simona.* Simonove so odlične, ima presenetljiv občutek za estetiko. Človek kaj takšnega ne bi pričakoval od lastnika oranžnega kolesa. Majo nisem vpašal - vendar je ona izjema.
Če mi zameri miljon ali miljon in eno stvar - razlika je majhna a ne ?


*Simon M.: 33 let, neporočen, fejst dečko, ljubitelj glasbe, lastnik subaru impreze itd., naslov in telefon v redakciji. Podatki so napisani na njegovo izrecno zahtevo, saj je bil to njegov pogoj za uporabo fotk.
Za vsak slučaj sem še malo dodal, da ga ljudje slučajno ne bi zamenjali za koga drugega. ..več...

Team Croatia, Transalp 2009

Da še tu malo reklame naredim.

Vedran bo potek priprav za TA 2009 opisoval na svojem blogu.


klikni !


Za začetek še brez fotk, pa bo tud to obvladal :)
Sej ne vem zakaj mu delam "reklamo".
On ni moj prijatelj. Prijateljem se ne grozi z smrtjo v mukah.
..več...

Ehh, to opisovanje turc

Zadnjič sem testiral eno igračko. Snemam namreč film Lord Of (bash) Rings, prvi del in pri snemanju je nastalo nekaj odpadnega materiala, ki sem ga sestavil. Kar tako, za vajo iz lepljenja.

Filmček na prvi pogled ni nič posebnega, pač običajen čvek klape po zaključeni vožnji.
Samo na prvi pogled. Kot vedno pa je hudič v podrobnostih.
Tu je masterpiece :

Medved v Trbovljah from Tomo on Vimeo.

Ste slišali uvodno izjavo?
Najprej jo je potrebno umestiti v pravi kontekst, da se lahko dojamejo vse dimenzije strahotnega dogajanja na sceni.

Avtorja izjave sem zaprosil za soglasje za objavo in vse skrinšote imam spravljene, če bom moral slučajno dokazovat svojo nedolžnost.

L: "Bejž, uporabi že, če hočeš, banda... ;), M: nisem si ravno v ponos, ampak če že moraš ..."

Dodano je še nekaj, vendar profanosti na tem blogu ne bo. Tudi iz posnetkov so izrezane obscene kretnje in podobno.

Malomarno izrečena izjava, brez zavedanje vseh posledic, ki jih potegne za seboj, se torej glasi:

"Jaz bi samo dal izjavo, da sva za Žigo eno potko spucala."

Seveda se takoj postavi cela vrsta vprašanj:
Je potka "spucana" samo za Žigata?
Bo Žiga potem dobil opis?
Se mu sme dati opis?
Kako bo ta opis zgledal?

Uradni "opis" te ture je namreč takšen:
Tura se začne v Trbovljah pri Hoferju. Potem se za tistim, ki te na turo povabi, voziš najprej gor, potem še malo gor in potem se spustiš v dolino.

Naj me tank pregazi, če znaš imenovati ali označiti vsaj eno lokacijo na zemljevidu(razen Trbovelj).

Vendar! Ravno danes sem naletel na rešilno bilko. Na tabli se je pojavil nov pojem in sicer "rahli opis".

"Rahli opis" bi potem zgledal nekako takole in ga lahko komot prepišeš in pošlješ :
Tura se začne v Trbovljah pri Hoferju. Potem se gre po potkah navzgor vse do vrha Sv. Planine in od tam se spustiš v dolino. Torej imaš možnost da ostaneš mož beseda in narediš kar si obljubil.

Žiga to ni moje maščevanje, ker si me v svoji disertaciji o čiščenju poti označil za prasca.

Luka vem, da je z izjavami po naporni turci križ.
Si opazil, da me je Miha, potem ko je videl mojo! Kono na strehi vprašal "kje pa imaš svoje kolo".
Kot da je moja Kona sposojena od soseda :)
..več...

Mohor ? Mohor.

Dobil tale PM (in to od tipa, ki ve da mi gredo PM-ji na jetra), da ne omenjam da ima sto drugih kanalov za komunikacijo.

Mohor ? Can't get it! Please elaborate.

Začelo se je davnega leta 2007, ko se je na tabli pojavil en Aleš. In so sledile dan za dnem njegove objave.

Včeraj sem kolesaril. Bil na Mohorju.

Kar nekaj tednov zapored. Dokler ni prišel skoraj obupan krik :

Včeraj sem spet bil na Mohorju.
Pa kje vi ljudje kolesarite, da nikoli nobenega ne vidim ???

Ok, čeprav je povsem jasno,nobenega ne vidi, ker pač ljudje kolesarimo drugje ....
je temo "zagrabil" Depresija, prpopal slikce vožnje prejšnjega dne in na prvo vprašanje,
kje za vraga je to slikano, odgovoril : Mohor!

Tako so vse fotke/potke postale "Mohor", tiste bolj enostavne pa "Golovec".
Obupanega Aleša, ki ima poleg Depresije največ zaslug za vpeljavo "Mohorja" v tablin besednjak, sem malo pozneje moral banati.
Verjetno so stalne vožnje po Mohorju vplivale na njegovo psiho in se mu je malo vtrgalo.
Toliko, da je protestiral celo zaokroževalec.
Sama tema "Mohor" se je potem preoblikovala v temo "Kje sem se fural..", malo je prečiščena, malo splittana, zato mogoče ni popolnoma jasen nastanek :)

Comprende amigo ?
..več...

Trije dnevi brez mobija, trije dnevi tišine

Pozabil sem ga v službi.
Da bi prišel do njega bi pa moral odtipkati določene kode,ki so v mobi vpisane :)

Pa se niti nisem preveč sekiral. Bom imel vsaj tri dni mir ?
Ne, že čez 12 ur je bila kriza :)

Uvod v vikend brez prave ideje je šel nekako takole :

- Tomo, kam greš jutri ?

Pojma še nimam, je opcija, da vzamem sekiro in grem čistit tiste serpentine.
Druga je, da grem do Vesne na kofe. Po cesti, cca 50 km na vsako stran.
- dej, dej, ne ga sr*t, vzam gorca pa pejt z nami. Cca sedem ur, lahka turca.
V redu. Kje se dobimo ?
- najboljš pr men, 7.45 se gre.
Ok, čakajte me do 7.45 , če me ni, me ni - ne pozab brez mobija sem.
- V redu. Po turi gremo še neki pojest. Saj se ti ne bo mudilo nazaj ?
A dej no. Jeste po turi, sem mislil, da živite od zraka in vode :)
- Neki si zamešal. Od tega živijo Ke*ni :)

Nič nisem zamešal. Samo ... lahko bi tudi vas okužili :)

Jutro. Bil sem točen "v nulo", kot se reče. Zmečemo stvari v slavno Astro, pa zašibamo na jug. Tam je bil že četrti član ekipe. Malo dogovora, malo raporta od včerajšne izvidnice, kje so hlodi, kje so klopi, zakaj nihče ne premakne drevesa .. itd.

Samo 200m smo prevozili po asfaltu, ko je naredilo frrrrrrr -- in zadnja guma se je snela, zračnica pa privzela videz anakonde med kosilom. Nova! guma je bila na boku presekana.
Ne bom se obremenjeval s tem, kdo me ne mara in zakaj se je zgodilo, kar se je zgodilo.

Še sreča, da se je to zgodilo v mestu in ne kje višje, sredi ničesar. Vendar; potrebno je bilo nabaviti gumo sicer mi ne bi preostalo drugega kot čakati sedem ur, da se klapa vrne. Koliko pirov bi v tem času spil ? Na pol offtopic vprašanje : a na črpalkah sploh prodajajo žganje za tiste, ki bi se radi napili do amena ?

Najprej mi mr.D priskrbi dve telefonski številki, od lastnika lokalne trgovine.
Pa se na nobeno nihče ne javi. Opcija druga: policijska postaja, če imajo kak ukraden bajk na zalogi bi se mogoče našla kakšna guma. Ne, ni ga bilo.
Na hitro zaokrožim po praznem mestu. Vidim parkiranega gorca pred eno gostilno.
Ej, majster, bi mi prodal zadnjo gumo ? Ni bil zato, je pa tudi on imel par številk pri roki za poklicati.
Pa so lastniki številk bili malo na otvoritvi bajk parka, en je imel pa brata, ki se ga ne da zbuditi, eden pa v Ljubljani. Eden od trojice v gostilni se spomni, da je mulcu kupil neke gume. Pravi, počak kle, grem domov po njih. Ok, čakam. Ko se vrne še spijemo neki skupaj, mr.D pa tudi pride, da mi pove, da jim je nekdo, na mestu kjer so me čakali kar iz avta vrgel dve gumi. Mater, najprej nobene gume, sedaj pa štiri. No, ugotovimo da gre za isti par :)
V slavno beležko je sedaj vpisano, da sem povzročil 50 minut zamude - toliko časa je trajalo iskanje plašča.

Ok, potem je pa sledila tura. Če smo že dodelili določenim strminam klicaje (strmo!!), potrebno bi bilo tudi za neke ravnine poiskati določena dodatna ločila .
Ravnina "??"
Ravnina ":(".


Hmm. Tudi po ravnem se je treba matrat, še posebej če se utapljaš v šodru.
Ja, utapljanje, to je prava smer.
Živa ravnina. Najbližja aluzija na živi pesek.
Ali pa kot Španci. Oni uporabljajo klicaj spredaj in zadaj. !Ravnina!
Večji del ture smo prevozili skupaj. Le na mestu, kjer se zadeva bistveno spremeni in postane vozna samo za tiste, ki znajo nekaj več in imajo na kolesih prave gume smo se ločili. Med dogovorom vidimo, da se po ta lahki poti z vrha spušča en kolesar.
Še preden smo ga dobro videli je mr.D namignil - če imaš srečo je zihr! huda blondinka :)
Pa ni bila, kar konkreten možakar, domačin iz Lokavca, na skoraj 20 kg težkem trdaku.


Še nekaj sličic je tle

..več...

Razgled božanski, tura peklenska, noč svetla

Vendar je bilo med turo in razgledom 100 km razlike :)

Za določene dneve bi moral odpreti rubriko "roadtrip" - ker je ponavadi to namen uporabe izbranega dneva.
Ali pa zato, ker se ne morem odločiti kaj je primarni cilj za določen dan, roadtrip pa to je - vedno.

Za jutranje ogrevanje sem se pridružil Tomijevi klapi - njegova peklenska tura je res peklenska. Divji spusti, vzponi pa še bolj divji - ker je za vzpone izbrano tisto. kar bi bolj prijazen obikovalec trase izbral za spust. Ne uporabljam pas za merilec utripa, nisem mogel nastaviti ob katerih utripih naj zbežim stran zato sem si v alarm odtipkal točno opoldne. Potem sem v bolj lagodnem tempu in po bolj človeških poteh še malo krožil naokoli. Ob zaključku ture sem vrgel kovanec v zrak - da izbererem zaključek ob pizzi in pivu ali menu ala Raikonnen - doletel me je slednji, sladoled in coca cola. Pa je bilo premalo, zato sem zavil še na pivo. V na pol praznem lokalu, kjer je natakarica imela za seboj peklensko noč in je nadaljevala delo z samo eno uro spanja v 24 urah. Noč v ozračju polnem hlapov in dima je vplivala na njen glas, njen "čao" je zvenel kot tisti iz reklame za 090 linije. Meni jo je bilo luštno poslušati, njej verjetno malo manj govoriti.
Približno ob istem času ko sem jaz zaključil s popivanjem so tudi fantje zaključili turo.
Pri Tomiju sem spil še eno "mešano" pivo - organizem je bilo potrebno privaditi na preostanek sporeda za ta dan.

Naslednja destinacija. Kamnik pod Krimom. Še en dokaz, da ime ne pove vsega. Dostop je trajal toliko, kot da je Kamnik pod vrhom Krima. Pred hišo žurka in piknik, neki otroci so imeli rojstni dan, neki odrasli pa izgovor za roštilj in pivo.

Razgled pa božanski. Med prisotnimi na pikniku tudi sosed & bajker, Marjan. Dokler ni Aljoša postavil "tega bloka", ki mu zastira pogled je on užival v tem razgledu.
Aljošo verjetno zaradi tega peče vest, zato redno vabi Marjana na pivo z razgledom :)

Malo smo počvekali, pozneje, ko se je stemnilo, smo si ogledali kako izgleda tema pod Krimom. Mislim da bomo kmalu dobili dva nova navdušenca za nočne vožnje.

Ugotavljam naključno povezavo : kadarkoli grem na Obalo gre mojim prijateljem na tekmah dobro.
Ali pridejo na stopničke ali pa skoraj na stopničke.
Bom odprl sklad za financiranje mojih potepov.
Bodo imeli od tega več koristi kot pa od igranja taroka na "pripravah".
..več...

Izlet na Koroško

En od boljših dnevov -letos :).
Kljub temu da sem zamudil na turo, kljub temu, da so mi zlikovci ukradli kolo ..

Včasih se za kakšno turo menim leta, kakšna pa uleti tako mimogrede.
Tako je bilo tokrat; "tamali" je predlagal eno od kmaluobveznihturzavsakegapravegagorskegakolesarja (ja, obstajajo takšne)
v nedeljo nisem mogel, v ponedeljek pa je nekako šlo. Spomin je zanimiva zadeva : vse ture, ki sem jih tam gor vozil, so kot bi jih včeraj.
In šele, ko pomisliš kdaj so dejansko bile vidiš koliko časa je minilo.
Sicer pa nič posebnega se ni zgodilo; razen da je cel niz okoliščin vplival da se mi je kar nabirala zamuda. Najprej me je soseda zaparkirala - prepričana je bila, da je svojega moža, pa se mi ob šestih zjutraj ni dalo razlagati, da se avtomobili identificirajo po registrskih tablicah, barva in model je premalo. V sklad za zamudo je prispevala sicer samo pet minut (od več kot polurne skupaj). Cesta, ki sem jo izbral kot bližnjico - moral bom še enkrat ugotoviti, kako sem jo preletel, ko sem šel nazadnje po njej - je bila prava ovinkasta, slow motion zadeva, ni mi preostalo drugega, kot da klapo, ki se je medtem že zbrala obvestim naj me ne čakajo.
V Mežico sem prispel nekaj čez osmo.

Za tisti dan so bile predvidene tri ture, namesto prve sem si našel mašilo. In sem se zapeljal kar po smučišču navzgor, sopihal na zadnjih metrih, dokler nisem prispel do odcepa, kjer je bila markirana pot. Pa je bila strmina obupna, malo sem se matral, potem pa še malo sopihal, malo pa rinil navzgor. V zgornjem delu, kjer se poteka po navadi spust sem opazil lepo singlo, ki je očitno po izohipsi prečila pobočje, prava lepotica. Iztekla se je na kmetiji, cca 100 m pred cesto, ki vodi na Pikovo. Ker je bilo časa dovolj, Pikovo pa je bilo na sporedu za popoldne sem na prvem možnem odcepu zavil in se potem lovil malo po gozdnih cestah, malo po kolovozih in na koncu pristal v Črni. Tu sem zasedel strateško lokacijo, užival v kavici in razgledu - pretežno na voznike, ki so delali štalo zaradi semaforja in del na cesti.
Pa so bile scene. Vmes me je Luka poklical da se tudi njim podira urnik - eden od udeležencev je zlomil nosilec menjalnika. Malo pozneje stopim v lokal, da si naročim še eno rundo, tačas ko čakam vidim, da je zlikovec zgrabil moje kolo in se odpeljal z njim. Je pa pustil svojega - ne bi bila slaba menjava, samo njegov bi mi bil malce prevelik :)

Konec posedanja, pridruži se še Klemen in zagonimo v hrib. V troje odpeljemo eno luštno turco potem nas Klemen zapusti, s Pospeševalcem pa se odpraviva do naslednje tarče.


Udoben vzpon po makadamki, vmes čvekava, še mala pavza na koči pod vrhom in potem, no potem je pa bilo kaj za videt. Zgornji, začetni del spusta sem na pol prehodil, vmes se čudil kako to, da na Lukata gravitacija ne vpliva tako kot na nas navadne ljudi .. vsekakor je bila zanimiva izkušnja videti v živo, kako se premika meja zvozljivega. Sladoledna orgija na koncu ture je bila pošteno prislužena. Ah, še to : Luka ima reputacijo, da sliši vse kar je narobe s kolesi tistih, ki vozijo poleg njega. Je pa šele ob tlačenju kolesa v avto opazil, da je njegov rotor precej "zračen". Tri vijake je posejal tam zgoraj, za seme, da bodo naslednje generacije lahko rudarile železo namesto svinca. Ostali posnetki so združeni v mičken film, škoda da bi se trudil narediti tisto kar ne znam. Lahko posnamem detajl vožnje, lahko posnamem traso - ne znam pa posneti lepega dneva.
Sicer pa , zakaj imamo mr.D-ja :)


Koroški dvojček, april 2009 from Tomo on Vimeo.

..več...

Ljudje, ki ji srečaš v hosti ..

Maja ima novo objavo : klik! kaj se v goši lahko zgodi.

Naj verjamem, da norca s sekiro omenja povsem po naključju .. samo par dni odkar sem ponosen lastnik kompaktne sekire in je za menoj že ena čistilna akcija.
Človek se trudi v dobro skupnosti .. in pol takšne dobi.
Ne, nisem hotel tako napisat : samo vsakega s sekiro se ni za bat :-)



Ok, ta resni del; so poti, ki so potrebne čiščenja. Jaz nisem toliko prefinjen kot Žiga, ki raje žaga (tole je povsem nenamerno) , omislil sem si solidno sekiro - se mi pač zdi bolj univerzalno orodje, kot žaga. Poleg tega, da lahko razsekaš kakšno podrto drevo, lahko s sekiro tudi ošpičiš kakšen kol in ga zabiješ kam.
Še posebej če ob vseh možnih "kaj če srečam ...", srečaš tud kakšnega vampirja :)

Če se še komu ideja o sekiri zdi praktična - presenetilo me je, da so tako poceni. Dobijo se za 5 do 15€ - govorim seveda o velikosti, ki je primerna za na/v nahrbtnik. In o velikosti, ki še ločuje kolesarja od drvarja ali norca s sekiro :)

..več...