Cenjkanje

Malo ga pa mora biti.
V vsakdanjem življenju imamo redno opravka s slabimi alternativami.

Ko sem pred leti kupoval eno malenkost prek malih oglasov - cena je bila 42 € sem prodajalcu rekel : odrasli ljudje ne operiramo s kovanci .. bo 40 v redu ?. Bil je za, itak je pa dobil še pivo.

Oba zadovoljna.

Nedavno je en (ki ga ne bom omenil), kupoval eno reč .. cena, ki jo je prodajalec zahteval je bila 105 €. 
Ko me je vprašal za mnenje sem seveda hitro ustrelil, da odrasli ljudje operiramo z desetaki ali večjimi .. in je tako cena že v štartu 100. Ni mi povedal, kako se je stvar zaključila.

Sedaj pride na vrsto tretji del “problema”.

Naneslo je, da je on kupil zame eno malenkost.
Za 3.99 € če sem natančen.
Nisem še šel mimo njega ob spodobni uri, da zadevo prevzamem.

Kar me sedaj muči je naslednje : če se strinja z menoj o kovancih in petakih mi bo dal zadevo zastonj. Ne ??
Če se strinja z menoj mi poskusil izpuliti deset eur ?

Z nekimi principi na hitrico uletiš v začaran krog med kavljem 22, Hobsonovo izbiro ali pa Mortonovo vilico :)

O izidu ne bom poročal.
..več...

Razdevičenje 2012

Očitno bom moral tradicijo razširiti in novo sezono začeti z "obveznim" poročilom.

Seveda sem tradicionalno vožnjo opravil.
Zaradi pomanjkanja dogodkov "epskih"** dimenzij pa nisem nič napisal še isti dan na blog.
In s tem povzročil poplavo zaskrbljenih mejlov in klicev (hmm, so bili mogoče protesti??).

Torej, tura je minila brez posebnosti. Začel sem malo čez enajsto, zaradi napornih dni (pol metra višnjeve rolade, pršut, najmanj en liter kuhančka), ki so bili za menoj sem se odločil, da do mosta ne grem po običajni poti, ker bi sicer moral sezono začeti z vožnjo v nehuman klanec, peljal sem kar po cesti. Kar je bila dobra odločitev. Ali pa ne. Prihranil sem približno tristo višincev, ki se naberejo "čez hrib" .. sem pa uletel na tak veter v prsa, da sem na mostu bil točno opoldne, veter mi je ukradel vsaj deset minut.

Prijatelj z druge strani hriba (ta drugega hriba) je že tradicionalno odpovedal udeležbo (tudi on spoštuje tradicijo), pa vendar sem naredil krogec, da se o tem tudi prepričam. Potem sem na izi gonil v klanec, precej pod vrhom naletel na orkanski veter - tolk je pihal, da nisem prižgal tradicionalnega čika na vrhu, na vrhu sem samo nataknil masko na ksiht in se spustil nazaj dol. Prvih 250 višincev je bil rahlo gnil sneg, potem je bilo rahlo gnilo brez snega, celoten spust pa moker. Kar je v bistvu običajno. Edini odmik od tradicije so bile dokaj ugodne temperature, že dolgo ni bilo tako toplo.
Pa orkanski veter. Aja, to sem že omenil.

Za finale sem uspel še par metrov od doma povoziti "nekaj", - bilanco 2012 sem začel s 1071 višinci, nekaj rinjenja (menda ja ne bom flikal 100m od doma) in enim defektom.


p.s.

* naslov je prispeval Depresija.
** Čeprav, če bolje pomislim .. ORKAN je bil!!!
..več...

4 leta pozneje, 11 let pozneje

It was a dark and stormy night.

Ne, tako se ne sme začeti nobena zgodba.
Kaj pa takole ? Bila je mrzla decembrska noč.
Ne, tudi tako se ne sme .. kaj pa takole ?
The night was humid. :)

/vse zgornje je recimo nagradna igra, le nagrade še nisem določil/


Takole je bilo zjutraj. Ko je prenehalo padati in pihati.




Takole čez dan.



Na vsaki taki turi je prišlo tudi do kakšnega hudega zaj*ba.

Takole je izgledal moj :





Pogled na Slavnik s popolnoma napačnega vrha (Srebotnik).

Popolnoma napačno izbrana pot, ne vem o čem sem razmišljal, ko sem si jo naklikal; vem, da mora na vsaki turi biti malo garanja, vendar ravno v zaključnem delu ga nisem pričakoval.
In ko se prebiješ iz gozda in ugotoviš, da si se skoraj dve uri premikal, plazil in rinil samo sto metrov vzporedno ob boljši poti - potem samega sebe pošlješ nekam:)

Zanimivo, vedno po desetih, dvanajstih urah pride trenutek, ko začutiš da so baterije prazne, tokrat je ta trenutek prišel po končanem spustu.
Ker je bila volja samo še za spuščanje, še nenaporno obračanje pedal je bilo odveč. In pogled na track prevoženega v zaključnem delu, kaže zmedeno traso, ki jo ubereš ko izbiraš tisto, kar se ti zdi najmanj naporno - pa se še tu zakvačkaš.

Seveda je vsaka taka tura priložnost, da zveš nekaj o sebi.
Tokrat sem bil dobro pripravljen in opremljen, da sem med vedrenjem, čakajoč, da poneha hud naliv - ali pa vsaj da se spremeni v manj hudega zadremal. Nisem se zbudil zaradi ropotanja lastnih šklepetajočih kosti - zbudilo me je pokanja vej od vetra :)


Z gotovostjo lahko rečem, da je tale tura bila zadnja takšna.
Od ene podobne ture, nočne 2007, ki sicer nikjer ni opisana v celoti, mi je ostal en dolg.
In moral sem opraviti zadevo dokler jo še lahko. Vedno je pa kakšen "če".

Hvala vsem, ki ste me spremljali - lažje je v nekakšni družbi.




Sem odgovoril na nekaj vprašanj ? Vsega skupaj je preveč - še za ob šanku :)

p.s.

Ko sem prišel domov sem razmišljal, da bi kolo pustil na prtljažniku.
Če bi mi ponoči kdo sunil kolo - potem verjetno nikoli več ne bi delal oslarij, ki jih počnem s tem kolesom.
Je pa ta hip očiščeno, podmazano in spravljeno - in nekaj časa se bodo obračale samo rdeče feltne :))
..več...

Lokalci nimajo pojma

So osvajalci nekoristnega sveta, pa tudi osvajalci nepomembnih kucljev.

No to je bil konec, začelo se je pa z ..

... kartu čitaj, seljaka pitaj

En znanec bo te dni peljal eno hordo pohodnikov - (ta združba je točno to- naj me nihče ne prepričuje v nasprotno) v moj konec.

Jasno , obrnil se je name naj svetujem kakšno "lepo" pot - pa vendar atraktivno, rahlo zahtevno predvsem pa brez ceste. Samo domnevam, da je meni dodelil vlogo "seljaka".
V opis vtaknem "najprej se vzpenjate po precej strmi poti, prečkate cesto, nadaljujete navzgor vse do table "Vrh Jelence", kjer zavijete desno in navzgor.
Razen, če ste pri volji da dobro potacate bolj redko uporabljeno pot. Ne bi imel nič proti."

Ok, eno od pravil, ki jih vedno upoštevam (vsaj trudim se) je naslednje : vse opise vedno preverim po zemljevidu, ki ga bo uporabljal tisti, ki mu pošiljam opis.
Mene nič bolj ne razkuri, kot če mi nekdo (domačin, itak) napiše "pri Grajžlu zavij na levo" ... pri tem pa ta Grajžlj sploh ni vrisan na zemljevidu :)

In se odločim, da bom preveril opis po geopediji. In šok!
Hrib, za katerega sem od malih nog bil prepričan, da je Jelenca sploh ni Jelenca.
Ne samo, da ni Jelenca .. sploh je nič.
To je tale točka, do katere se pride, če se sledi znaku "Vrh Jelence".



Ja, malo morgen.
Pred sto leti je nekdo tja napopal pločevinastega jelena, od takrat je ta točka "Jelenca".

Preverim še QUO - hej, kaj pa je to ? Vrisana je (nemarkirana, praktično neobstoječa) pot čez Rebersko skalo, ki se konča v enem mini kamnolomu (ne tistem, ki je na drugi strani potoka), strmina je pa takšna, da potrebuješ dereze in cepin .. sredi poletja.



Z rumenimi pikami je opremljen track (ki mi ga je prijazno odstopil Tzuli, da sem lahko pravilno prikazal potek spusta. V moji glavi gre rahlo drugače  - čeprav, če bi ga opisal bi bil brez napak (večkrat preverjeno).
Z rumenim X je označena fake Jelenca.

Kje sploh je Jelenca ? Aha, to je kucelj mimo katerega sem šel že stokrat ..in nikoli bil na njem.
Čeprav - če bi me kdo vprašal ali sem že bil na Jelenci, bi se seveda zlagal, ker sem do včeraj živel v zmoti. Pa ne samo jaz.

Torej jo bo treba "osvojiti". Pripravljen na vse sem se podal na vrh. Med potjo sem opazil en "steček", pa potem še en "monolit" - le kako je prišel na vrh ?

No, tisti steček se je izkazal za mejni kamen .. kar sem videl na vrhu in po oznaki je očitno nastal enkrat med 1872 ... do 1945, pač enkrat med obstojem TPD. Razgled s tega neuglednega kuclja je rahlo varljiv. Na srečo se je s Pleše pognal en paraglider, zato sem se lahko pravilno umestil v prostor.
Eno od mojih pravil je to, da sem popolnoma prepričan v "lokalci pojma nimajo".
Mogoče velja tudi v mojem primeru :) ..več...

Spin off

Dejmo nadaljevat s filmskim jezikom.

Spin Off je izposoja ali pa derivacija originalne teme, ponavadi se prevzame tudi nekaj igralcev iz originala.

Tole je ena navadna slika ene puščice na drevesu.
Posnel sem jo pred tremi leti. Na prvi pogled seveda ni nič posebnega.
Pravzaprav - tudi na drugi pogled ni nič posebnega.



Temu posnetku je botroval en drugi posnetek, ki sem si ga ogledal kakšen teden prej - mislim, da sem moral priseči, da ga nobenemu ne bom pokazal, nisem pa 100% če sem obljubo tudi držal.

Namreč en znanec se je pred tem lotil front pivotov in med enim od poskusov se je čelno (de facto čelno, sicer bi napisal frontalno) zabil v bukev. Ko sem videl tole drevo sem pomislil, da bi mu poslal sliko s predlogom naj si puščice nariše na drevesa - tam kjer mora zaviti.
Da si glavo ne pretrese preveč. Pa mu nisem, sumil sem, da ne bi verjel, da gre za dobronameren predlog.
Potem sem skoraj na vsaki turi lovil zanimive markacije, ki jih res ne manjka. To je bila posledica njegovega srečanja z bukvo zame. Za njega pa .. resno se je lotil čiščenja poti in dreves, od takrat mu nobena žaga ni dovolj dobra.

Torej "credits" za ta moj hobi ima .. hm, če bi povedal kdo je, bi prelomil obljubo.

No, nekako mi je uspelo, da sem potem na vsaki turi imel boljši ulov.
Tole, posneto zadnjo soboto štejem za eno bolj domiselnih.



(btw 518+502+520=3252)

Na srečo je nekaj metrov naprej, pri naslednji markaciji vpisana številka poti - da se res ne bi kdo lotil izračuna, da preveri, če je še na pravi poti :))

Pa še ena, namesto smejka na koncu.


..več...

Credits

Prijatelj, ki se še pošteno ni vrnil z dopusta, mi je v mailbox vrgel en filmski štos – samo zato, da me zatira. Pa vseeno – lepo, da se je spomnil name :P

Torej »credits« - tisto, kar pri nas imenujemo odjavna špica in kar redko kdo pogleda, če pa že, potem samo zato da prebere soundtrack listing. Pa še to redko, bolj komot je vprašat »ker komad«.

Najprej pa obvezni Chain of Events (tudi ta izraz moram enkrat obdelat, veliiiiiko je v njem) : kupil sem si novega digitalca, prva logična stvar, ki sem jo moral zaradi tega dokupiti pa niso bile kakšne baterije ali kartica .. 4X večji disk sem si omislil.
Pri vsaki menjavi diska ponavadi poženem Clonezillo in prekopiram vse, brez da bi kaj brisal. Tokrat pa .. vedel sem da se mi je v mapi dobriFilmi nabrala precejšnja količina, mogoče bi pa le bilo dobro kaj probrisati. In listam in klikam delete, potem pa .. wtf ? en film, naslov 10-Things-02mp4-h.m4v – poleg čudnega formata še naslov takšen, da mi ni bilo nič jasno. Kliknem play. Takoj se spomnim, kateri je.

Tale :



Dolžina 3:41. Super. Filme, ki so krajši od 5 minut vedno pogledam do konca.

In na koncu še preberem kreditse, priznam vedno jih preberem v celoti. Včasih se kaj izredno zanimivega najde ravno v tem 'odvečnem' delu filma. In se vrstijo imena jezdecev, snemalcev in potem wtf št.2; microcopter pilot.
Seveda v filmu sta bili dve sceni, da sem se spraševal kako so potegnili zajlo za kamero .. frajerji so si omislili helikopter.
Vendar kakšen ?
Vem katera kategorija je veliki sikorsky, vem kaj je aluette .. vendar microcopter ?
Zaposlim google in smeh ... link, za tiste, ki jih zanima - Klik!
Skozi leta se je profilirala elektronika, ki jo vlačimo na ture, ekipa treh kolesarjev zlahka našteje 10-12 kosov elektronike. Na nočni turi še kaj več.

Ne bi me presenetilo, če se bo v nahrbtniku našel pri komu tudi mali helikopter – samo mimogrede : dobijo se za 50-100€ (seveda ne takšni, kot je zgoraj omenjeni ) kamere težke 15g se dobijo za podoben denar .. in videli bomo vožnje s povsem novega zornega kota.

Offtopic : naključje!!

Ravno včeraj sem se po daljšem času pogovorjal z (brezimen) o eni povsem drugi zadevi. Tako kot me je pred par leti šokirala njegova želja, da gre delat k Boeingu (ne, to ni bil šok), da bi se tam ukvarjal z vodenimi izstrelki (to pa je bil šok, kam je šla miroljubnost ) – dokler se ne preseli v Seattle lahko izboljša tole zadevo )))

No, tale film sem si potem še nekajkrat ogledal. Vendar sem komaj zadrževal smeh.
V glavi sem imel živo sliko kako se xxxxx in ****** ruvata za daljinca; dont tač, jaz sem na vrsti ..
..več...

Južna zadeva

November 2006 (neurje), marec 2009 (budala), avgust 2009 (samo dodatno tipanje) in končno avgust 2011. KPP.

Začel sem pri kamnitih vojakih, kot že tolikokrat.



Tokrat sem prvič srečal ljudi, že pregovorne Francoze, ki so me povprašali o stanju poti. Zakaj pregovorne: skoraj vsak kolega s hrvaške skupine jih je že srečal. Imenujemo jih žrtve Garmina - nekje pač vtipkajo "shortest + toll free" povezavo, potem se pa znajdejo na poljani.

Hecno je, da so vedno v velikih terencih, "moji" so bili v ogromnem Mitsubishiju in vendar se vsem čez nekaj časa zazdi, da je offroad prehud offroad.

Zato pa cesta čez poljano ne moti gozdarjev. Vsaj če sodim po hitrosti s katero se podijo.

V tiste pol ure kolikor sem potrebovall do odcepa za Jančarico sta šla mimo mene dva s hlodi natovorjena priklopnika. Piš, ki ga je povzročilo premikanje ogromne mase, je bil osvežilen samo nekaj sekund. Ker potem mu je sledil ogromen prašnat oblak.




Živali

Obvezen dodatek v fotoreportaži je seveda slika znaka "področje medveda", še boljše odtis medvedje šape. Ali pa vsaj "pozor mine". S tem poudarimo, da tura le ni potekala v povsem nedolžnem okolju. Jaz sem tokrat pomislil - zakaj ni nikoli znaka "na varnem ste, konec območja medveda " ?
Mogoče zato ne , ker smo na varnem samo takrat, ko smo na območju medveda ?
Ker preostali čas smo med ljudmi, torej med volkovi :)

No, mogoče pa je tam gor res malo nevarno; navsezadnje Janez (in bolj slavni Filipov stric) in ostala druščina so bil tam gor pod mogočno zaščito jedinice Alfa.
(Janez, ne zatiram te, samo omenjam te :)))

Sicer je pa na tem področju največ konjev in glede na to, da so pretežno na prostem, povsod, je nevarnost verjetno minimalna (ali pa jo ignorirajo, lastnike mislim). Nobene kače nisem videl. Edino "sceno" sem imel drugi dan z eno kozo. Najprej niti nisem bil prepričan kaj je - ali je srna ali koza, ko me je zaslišala je vstala v senci v kateri je počivala, potem me je samo gledala in razmišljala ali sem dovolj velika nevarnost, da zaradi mene beži po tisti vročini. He, bil sem prepričan, da sem jo fotografiral, celo dvakrat - pa slik nikjer ni!!!

Koče in zavetišča

Jih je kar nekaj. Značilnost vseh je, da so pretežno neoskrbovane. Nekaj je bivših gozdarskih hiš ali predelano v planinske koče ali pa razdeljeno na dva dela. Vsekakor je nekaj posebnega Ratkovo sklonište - zgodba o gradnji .. in ki ga te dni tudi obnavljajo. V sredo ni bilo tam nikogar.

Kot se že omenil, skoraj vse koče so bile (v sredo) zaprte. Ko sem se pripeljal do koče Stalak sem kljub temu, da se je od daleč videlo da je zaprta zapeljal okoli, da vidim kako je okoli koče. Vodnjak z nepitno vodo, dober nadstrešek, če se išče plac za vedrenje in majhen objekt "sklonište".



Meni je izraz sklonište še vedno asociacija na "zaklonišče" in ne na "zavetišče". Odprem vrata .. in vidim, da gre dejansko za zimsko sobo, bivak. Za-kon! Ker ura je bila pol osmih, itak je bil čas da začnem razmišljati o prenočevanju. V bivaku samo dve leseni klopci, miza in stol.

Na fotki notranjosti sem označil detajl, na katerega na začetku nisem bil pozoren :)



Mimogrede ; nobene opreme za bivakiranje tokrat nisem imel s seboj. Načrtoval (ja, ja) sem da bom s celotno turo opravil v eni potezi, recimo od štirih zjutraj do polnoči - 20 ur bruto.

Kljub temu nisem bil v skrbeh - po mojem prepričanju lahko sit človek v suhih oblačilih preživi noč kjerkoli. In takle bivak je bil samo luksuz .. klopci sem postavil vzporedno, pod glavo nahrbtnik, pokril sem se z vetrovko, čez noge pa z eno majico in se takoj odpravil spat.

To je še ena od stvari, ki sem se jih zvesto držim na tašnih turah - spat grem takoj, Zakaj ?
Ob osmih je še toplo, če se okoli polnoči ali zgodaj zjutraj zaradi mraza zbudim imam za seboj že spodobno porcijo spanja. No, tokrat sem pa že mislil, da ne bo šlo kot sem si zamislil.
Komaj sem zadremal se mi je zazdelo, da slišim lomastenje okoli bivaka. Pa ni bilo zunaj, pod streho se je dogajalo. Prvič sem doživel "polhe v hiši". Tam zgoraj sta se dva tako preganjala, zganjala takšen direndaj, valila "hlode" vrag si vedi kaj .. da sem pomislil, da ni šans, da ob tem zaspim, še posebej ker mi je bilo v glavi poročilo enih pohodnikov, ki so jih poslušali v neki koči celo noč.
Šele takrat se mi je posvetilo, zakaj je tisti kupčkek "žagovine" ( a je to potem "polšina" ??? ) Točno nad njim je bila luknja.

Pa sta po nekih deset minutah oba utihnila .. jaz pa sladko zaspal. Tako kot zadnjič .. do šestih zjutraj. Me zanima koliko bi potegnil, če ne bi imel vklopljene budilke :)

Zjutraj sem se z nepitno vodo umil, zajtrkoval in opravil še s spustom. Mešanica vsega je, travnikov med katerim so kamni, potem oprane poti obložene s kamni, da bi se najbolj prilegalo kakšnih 160 mm hoda .. pa še to postane naporno čez čas.



- jasen namig, bolje bi bilo peš :)

Prve ljudi sem srečal šele pri zadnji točki, v Viništu. Čeprav so bili prijazni sem imel občutek, da sem jih zmotil pri njihovi okupaciji zavetišča - imel sem občutek, da so se naselili v njem ne pa samo zaustavili.

Spustil sem se do obale, "mojo" plažo za zaključek sem našel že pred dvemi leti, skok v toplo morje .. ta "buč" sem si zastavil, kot piko na i že ob prvem neuspešnem poskusu (november, 2006), no moja volja do skoka v mrzlo vodo tokrat ni bila na preizkusu. Prav uživaško je bilo.
Morje sem malo onesnažil s pranjem nogavic, da mi ne zasmradijo nahrbtnika .. in čas je bil da se odpravim nazaj. Nazaj je pa pomenilo nekih 25 km neprekinjenega klanca, brez poštene sence pri 35 stopinjah, potem pa še toliko km manjšega klanca. Pa sem nekako zmogel .. zadnje kilometre sem pa vozil pri 14 stopinjah, ob svetlobi tikke.

Kaj še rečt za konec "petletne" poti. Ko sem zvedel za to pot sem mislil, da bom prvi frajer, ki jo bo zmogel s kolesom. Kot eno od nalog sem si zastavil še spisati (planinski) vodniček po poti. No vmes se je pojavil boljši, kot bi ga napisal jaz, podatki pa .. ne vem koliko bi bili uporabni, pa tudi smiselni.
Prebivalci posebnega planeta (Vedran Berkovič, Bojan Jevševar ) so s potjo opravili v enem šusu, peš, v 12-14 urah.

Jaz sem s počitkom vred potreboval za eno stran 24 ur. Pa še 10 za nazaj. Načrtoval sem cca 20 ur - skupaj. Temperature med 35 in 40 v tistem kamenjarju imam lahko za izgovor ali pa ne. Vsekakor pa je to pot, ki se je ne prevozi samo podlagi opisa, vedeti in znati je treba marsikaj, da veš kdaj boš trpel, da veš da so na zemljevidih vrisane neke ruševine brez vode ali pa zabarikadirani vikendi, da je požgano še tisto, kar bi lahko bilo koristen "ovinek" in da so razmere lahko vse možne, da se lahko zanašaš samo na tisto kar imaš in znaš sam, ker ne boš nikjer nič dobil.
Pa vendar naletiš na kakšnem vidikovcu na polno, še neodprto plastenko vode :).
Da so tudi v vodniku napisane stvari, ki ne držijo. Da je vožnje (lahko) ena tretjina, ena tretjina rinjenje in ena tretjina nošenje. Vseeno, dva dneva med grmičevjem in v gozdu, ki diši drugače sta kategorija "neprecenljivo" in sta bila vredna truda.

Slike in nekaj filma bom zložil ob naslednjem monsumskem obdobju. Kar pa nisem napisal lahko ostane za pogovor ob pivu.

Od podobnih stvari mi je ostala na seznamu še ena. In tudi ta je na seznamu od leta 2006. Ker je "severna" mi je pomagala pri naslovu te objave.
Me zanima, če jo bom kdaj obkljukal :)
..več...

Samo proti zahodu vozi ..

Še par ur pred odhodom sem klikal po zemljevidu in gradil traso, ki naj bi jo natlačil v GPS.

Vmes sem razrezal eno bagetko in naredil štiri sendviče. Tri naj bi imel v nahrbtniku, enega sem pa uničil med visenjem za računalnikom. Hudo dober je bil, zato sem uničil še enega. Na koncu je šel v nahrbtnik samo eden - jaz pa še vedno nisem imel ture.

In to ture, na katero me je "prisilil" Janez. Ko sem mu omenil, kam sem namenjen je rekel naj se mimogrede oglasim še pri njem. Da bom dobil kavo in sendvič.
No probem je bil tisti "mimogrede" .. kot če bi šel iz Celja v Maribor, "mimogrede" bi se pa oglasil še v Ljubljani :) - ni logike a ne :))

Kadarkoli razmišljam o smereh in poteku "globusa" Slovenije se vedno spomnim na naše navade opisovanja smeri. V ameriških filmih je npr nemogoče spregledati, da kadar dajejo napotke uporabljajo izraze za smeri neba .. "osumljenec se vozi proti zahodu", "pojdi na sever do vogala 44 in 45 ulice ..". Z izjemo Tomija, ki je vedno poudarjal, da je v "severni Luciji", mislim, da nihče ne bo rekel npr., da je na zahodu Ljubljane .. če sploh ve, kje je :), dejstvo je, pri nas ni South Parkov, West Willage, North Cumberlandov itd ... .. pri nas je vse "zgornje" ali "spodnje".
Samo včasih je "vnanje" :)))

Nedavno sem si ogledal še en film, Meek's Cutoff - ki med drugim obdeluje tudi problem izgubljenosti v prostoru. Vse skupaj mi je bilo navdih za en mali eksperiment. Šel bom na turo brez zemljevida.
Brez naloženega tracka - ravnal se bom po občutku in pa seveda po tablah, tam kjer jih bom našel. Ob uporabi začrtanih poti, označenih poti se nam v glavo vtisnejo logične smeri, vemo kje smo in kam moramo.
Pa je včasih dovolj, da na naključnem mestu prečkamo hrib in se znajdemo v dolini iz katere se zdijo vse poti enake in prave.

Da skrajšam zgodbo. Prvi dan sem z rahlim izgubljanjem (nikoli več kot pol ure v napačno smer, vendar trikrat ) izgubil približno pet ur. Ko sem našel primeren prostor za spanje je bilo za menoj 12 ur zabavnega garanja in spoznavanja strelišč in piknik placov ..
Noč je minila mirno (glej p.s.) - spal sem kot polh, rekordno dolgo .. do šestih zjutraj. Ker sem zaostajal za načrtom, temperature so bile pa že zjutraj blizu nečloveških sem najprej Janezu sporočil, da mu ni treba kofeta zame pripravljati, ker imam dovolj in se bom odpravil nazaj.

Kar šokiralo me je s kakšnim razumevanjem je sprejel obvestilo. Vendar je bila moja odjava samo varovalka, vseeno sem se odločil, da grem pa začrtani poti - pa kar mi porata mi porata. Za nazaj bom pa že našel kakšen vlak ali kaj podobnega.

No, Janez ni mogel iz svoje kože .. par uric sem se vozil, ko se je odločil, da me začne zatirati zaradi "odstopa". Sem mu moral zagroziti naj pazi na jezik .. ker se lahko zgodi, da mu "čez še en hrib" na vrata potrkam.
Kar ga sploh ni presenetilo :)

Se je pa spet izkazalo, da je zemljevid, "slika v glavi" .. ki pravi, da je potem, ko se spustiš z vrha in potem samo še ravnina do konca zelo varljiva. Tista ravnina se je izkazala za eno dolgo falše pjano mučenje. Termometer je pa nabijalo v cono 35-36.

Grožnja, da mu bom potrkal na vrata je bila bolj tko-tko .. ko sem končno našel vas v kateri živi, edina senca je bila ob cerkvi in britofu - zelom primeren kraj za zaključek ture in sem ga poklical .. brez vožnje za njim ga ne bi nikoli našel :)


Obljubljeno kavico sem dobil .. da orgije z sladoledom in radlerji ne omenjam.
Na koncu me je še zategnil do Ljubljane.

Dolge ture so vedno priložnost za pametne ugotovitve. Ena je npr. da če imaš pri sebi dva digitalca boš posnel 4X manj fotk, kot jih običajno. Nobene ne bom objavil, bo vsaj nekaj materiala za Janezov družinski album (samo opomba : končno si je kupil spodoben aparat) Druga ugotovitev (sem preštel!) .. z mojega vidika živi Janez za sedmimi gorami. Torej živi v pravljici :)


p.s.

Seveda, so dolge ture priložnost za še bolj pametne ugotovitve. Tako kot sem pred leti ugotovil hitrost s katero lahko ubežiš roju mušic - pa je to neuporabna ugotovitev, ker te zasledujejo na klancu na katerem te hitrosti ne moreš držati, sem tokrat ugotovil nekaj bolj pametnega. Le da bom moral zadevo še malo bolj raziskati.

Namreč, ko sem našel čudovit plac za spanje, odložil kolo, razgrnil spalko .. so z drevesa pod katerim sem bil padali storži,žir - pač nekaj temu podobnega , levo, desno .. vendar noben name.
Razmišljal sem ali storži padajo naključno dol - ali pa jih kakšna žival, ki si je
prilastila drevo meče dol in me bo prej ali slej zadela. No, do jutra me ni zadelo nič. Kar je nelogično. To bom še preučil ob naslednji priložnosti. ..več...

Stari, ne moreš tako II.

Po dolgem času bom omenil Janeza. Kot pozitivca, no vsaj kot koristnega.

Situacija : Žiga in jaz goniva v klanec za crknit, temperatura blizu 36 stopinj, klanec pa eden tistih nagravžnih, neskončno dolg, Žiga vozi krogce pred menoj, da se mi ne bi preveč oddaljil, ko zazvoni mobi. Njegov. Kliče Janez, ki na srečo ne zna nič na kratko.
Več kot očitno je bilo, da morata rešiti nek problem, jaz sem samo upal, da bo trajalo .. da v miru pridem do sence in pridem k sebi, upal sem da je problem kakšna stolpnica in bosta obdelala vsako nadstropje posebej.

Vseeno, če je bil tokrat pozitivec Janez .. je pa Žiga povzročil štalo zaradi malomarno uporabljenega izraza 29-colar. Zato sem moral, potem ko sem videl dejansko stanje, malo improvizirati. Vseeno brez nekaj težavnega terena ni šlo in Žiga je mojstrsko opravil z njim.
Sem že mislil slikce popniti v rubriko »povsod sem bil« vendar sem se premislil.
Lahko bi ga dosegla dolga roka bicikel.coma in bi ga kaznovali zaradi neprimerne uporabe kolesa. Jaz sem npr. šele ob zadnji lokalni dirki zvedel, da imajo metle na dirkah.
Pa ne mislim tiste, ki pobira onemogle.
Ta pravo, za pometanje peska s ceste, dan pred tekmo.

Luksuz.








No, tako kot se je letos zgodilo, da sta se na eni turi našla dva z napačnimi čevlji, recimo, da je tole primer ture z napačnimi kolesi – pa se Žiga vseeno ni pustil »motiti« s takšnimi malenkostmi. Samo po stopnicah se ni upal voziti in je ubral chicken way - čeprav nima karbonskih obročev za izgovor.
Boljših slik pa ni, ker je Žiga za foto sešn res popolnoma neuporaben.
..več...

S kolesom v službo, I.del

Hecno, šele ko bo zakonodajalec prepovedal izvajanje supermana na kolesarskih stezah bomo verjetno zvedeli, koliko mojstrov na kolesu imamo :)

Že z obstoječimi predpisi & kaznimi je očitno prizadeto najmanj sto McAskillov.

Jaz sicer nisem v Ljubljani, živim v enih rovtah - niti enega semaforja ne premoremo, samo za primer.

Do službe imam samo 3,72 km (in 95 višincev, torej "spust").
Kljub temu, da premoremo miljon taksijev sem se večinoma prisiljen voziti z lastnim avtomobilom.

Odkar je ta tema aktualna sem se vozil kot običajno in preverjal koliko prekrškov naredim za volanom. Nič.

Ko se mi pa posreči, da grem lahko s kolesom je pa situacija naslednja.
Najprej spust po klancu .. zaradi višjega položaja na kolesu in boljšega razgleda si lahko privoščim, da prevozim stop znak, takoj za tem pa že naslednjega, ki je samo deset metrov za prvim.
Potem sem naslednjih 1500 m priden, lepo po cesti dol. Pripeljem se na raven odsek, približno 200m, ki mu sledi klanec, nato križišče, kjer zavijem levo, kadar grem po cesti .. vendar - na polovici te ravnine se ozrem nazaj, pogledam še naprej, če je situacija kul, zavijem levo, čez cesto in hop na pločnik. Po pločniku se nato peljem, dokler nisem mimo tistega križišča - s tem si prišparam (zelo verjetno) čakanje v tistem križišču .. pa spet s pločnika, čez cesto in potem spet normalno po desni strani ..

Ko grem nazaj : pri tem istem križišču grem na pločnik in se cca 2000 m peljem po njem.
Tako ne oviram prometa, ki je ob tej uri zelo gost, pa še bolj varno zame je.
Btw, z vožnjo po pločniku ne ogrožam nobenega, ker pri nas ne samo, da ni semaforjev tudi peščev ni. Izumrli so.

Moja vožnja je torej optimizirana, tako za mojo varnost,kot za udobje (mirne živce) ostalih udeležencev v prometu.
Pravi angel sem. Vsaj dokler ne naletim na policaja,ki me bo spametoval in spremenil v oviro na cesti - v najboljšem primeru. V slabšem pa seveda v tarčo.
..več...

Le look le plus retro

Dve zanimive turce sem odfural ta vikend.

Čeprav sem vsako vsaj miljonkrat, sta bili tokrat posebno doživetje.

V glavni vlogi : Marin Muirwoods, letnik 2000 v stranski vlogi pa odrezane kavbojke in rumeni nahrbtnik istega letnika. Za nobeno od teh stvari še ne vem popolnoma točno zakaj jih nisem stran vrgel oziroma se jih znebil.
Kolo sem uporabljal kot gorca do konca sezone 2001, potem je dobil drugo funkcijo.
Najprej sem ga uporabljal kot makadamsko kolo, potem nekaj časa kot “cestaka” v obeh vlogah je videl nekaj sveta in opravil zelo spodobno kilometrino.

Leta 2006 je bil že na tem da izgine od hiše .. pa z enim tipom, ki je iskal železnino za svileno pot nisem našel skupnega jezika. In je ostal.

Potem je bil pa okvir za eksperimente, kratkotrajna kariera kot singlespeed za v službo, pa spet kot “nekaj” za po cesti.

Da dodam še par imen in mnenj za dvig kredibilnosti : na isti dan sta ga potežkala Žiga - "u mater je težak", nekaj ur pozneje Mauro - : "pi...a, kolk je lahek".

Sedaj je spet v načrtih za predelavo : barvanje v barvo naslednjega desetletja - torej belo, nekaj črnih nalepk, pa nekaj dodatkov za zbitje teže in povečanje lepote bo kmalu na sporedu.

In sem pomislil, kaj ko bi nekaj mojih domačih voženj opravil z njim dokler je še v izvorni sestavi. Vrgel sem dol tiste 1.75 hrenovke in nataknil najširše in najdebelejše gume, ki sem jih našel doma.
Tako pripravljen je tehtal vejretno svojih 13 kil - kar smešno ob dejstvu, da eden te dni išče nekaj lahkega, da ne bi trpel na 13 kg težkem Reignu. To pa je razvoj.

Malo dvoma je bilo prisotno : na enem spustu, ki sem ga samo dvakrat vozil z v-zavorami sem obakrat pregrel zračnice, posledice vemo kakšne so. Anakonda.

Tokrat ni bilo težav. Vsaj zaradi zavor ne. Nizek BB je pa nekaj, kar težko ignoriraš. Pa previsoka/neprimerna hitrost mi je dvakrat dvignila noge s pedal.
Dobre gume so opravile svoje delo, nekaj “razvoja” je pa v meni. Ko sem se pred desetletjem peljal mimo enega detajla sem iskal s*mt*x po ugodni ceni, sedaj sem pa odpeljal, kot da je tam nič.
Tudi hlače so se obnesle, priznam pa da sem jih vzel zato da zmanjšam škodo, če bi le bilo preveč padcev (pa jih ni bilo, ne samo “preveč”, nobenega). Le barva ni kul, rit na posnetkih deluje večja. Verjetno jih bom še vedno uporabljal samo kot kaliber, ker to je tudi bil razlog, da jih nisem stran vrgel prvič, ko so mi postale premajhne :)

Kot dodaten bonus se je pa v isti coni potikala še prijateljica.. tako sem dobil nekaj kadrov brez povečanja tekaške bilance.


Tale slikca se mi zdi kul. Sem jo dal tud že na tablo .. pa zbrisal.
Da ne "kvarim" formule “dvatisočak, greben in razgled”.



(klik na sliko za film)

Filmček. Hja. Komad je mogoče čuden .. in vendar besedilo odraža vse moje probleme s to beštijo (pa neka podlaga itak mora biti). Preveč posnetega materiala je muka isusova, še več časa pa je potrebno, da izdelaš soliden 3-4 minutni izdelek. Tokrat ga ni bilo zato je skoraj celovečerec, takoj ko najdem več časa ga bom skrajšal na spodobno dolžino. ..več...

Dokumentarci ...

Kako se nekateri krogi sklenejo :=))

Tale "problem", sam na turi je res en zanimiv problem - vsaj meni.

Na kolesarski sceni je nemogoče spregledati vse te slike crkovin ali vrtnih palčkov.
Zanimivo pa da se med planinci, ki jim nekateri kolesarji pripisujejo nižjo stopnjo v evolucijskem razvoju, ne najde toliko (solističnih) primerkov, ki bi objavljali slike svojih nahrbtnikov :).
Če se sploh najde kakšen.

S problemom "sam na turi" in "dokumentarec" sem se ponovno srečal leta 2005, ko se je na svojo pot, z namenom da posname tudi film, podal Lee Kazimir.
Na njega sem naletel, ko sem iskal neke podatke o pohodnikih, takšnih z zelo dolgo kilometrino. (offtopic:takrat sem tudi naletel na Lillian Alling .. bila je tema prve objave na tem blogu, Dekle, ki je želela domov, mogoče prirejen naslov in vsebino enkrat uporabim za zgodbo o enem drugem dekletu, punce so sposobne bolj kot včasih vidimo).
Pri filmarjih me je zanimal problem naravnega obnašanja, takrat ko samega sebe vtikaš v kader in paradoks odigranega dokumentarca.
Lee je svoj film posnel, enourno zadevo, lani jo je dal na vimeo.

Nekako ob istem času (2005) je po jutubu krožil posnetek Matt Hardinga Hardingov film, ki je ena oblika skrajnosti kako posneti samega sebe.



Video je sicer zabaven, no meni je pomagal obuditi zanimanje za Deep Forest in francosko sceno.

Ko sem se nedavno spraševal kam izginjajo festivalski dokumentarci - ker sem sledil googlovi logiki iskanja za "short movie" nisem nič našel. Čeprav vem za festivale BANFF, pa Trento itd ..

No ob ponovnem čekiranju strani festivala gorniškega filma sem našel tole petminutno zadevo

NAJDALJŠA POT / Christoph Rehage / Nemčija / 5' (The Longest Way).

Par klikov in najdeno v hipu ..




The Longest Way 1.0 - one year walk/beard grow time lapse

Matr dve leti na netu pa ga šele sedaj vidim . A ni zakon ?

Pet minut je res prava dolžina .. še posebej, če želiš film pogledati večkrat :) (in kar lahko lažje storiš doma)
In potem vidiš zabavne podrobnosti v ozadju, kot je npr. tale "buuuu" :)



Ko sem ga videl sem se najprej spomnil na enega prvih temu podobnih time lapse filmčkov , Noah, 6 let .. tale reč.




.. vendar ni uporabil tega, kot svoj navdih je navedel zgoraj omenjeni Hardingov izdelek. No meni je filmček všeč, dinamika izmenjave fotk, kratkih klipov, uporabljenega komada, (ki je priredba komada od skupine Indochine (francozi, itak, ki jo jaz uporabljam v mojih muvijih in sem ga celo imel na seznamu za enega od naslednjih).
Ker so mi pač Phoenix "ukradli".

Time lapse ali pa nasprotno ekstremni slow-motion (ranga 1000 fps) je postal skoraj obvezen sestavni del novejših dokumentarcev. Tale zapis je delno "alibi" da sem o petih minutah, time lapsu in francoskem komadu razmišljal še preden sem videl ta film. Da ne bo pol podtikanj, da sem kle vse pokradel :) //(in ne, ne bom prikazoval mojega ksihta/.

Mimo paradoksa ne morem.
Tematike "sam na turi" in "crkovine" in uporabo določenih tehnik sem se lotil z namenom, da se malo zmanjša objava slabih slik.
Paradoks je pa v tem, da sta nekaj zapisanega in nekaj iz pogovorov na to temo uporabila dva, da sta še izboljšala svoje že tako odlične fotke iz teh situacij.
Drugi pa še vedno vtrajajo pri proizvodnji crkovin :)

Ah, še to; med pogovori o tem muviju sem postavil vprašanje, kaj je zelo pomembno, da se v fazi montaže naredi .. slike je treba pravilno položiti eno nad drugo .. da so oči vedno na istem mestu. Sicer nastane takšna packarija, kot je v tem spoof-u Noahovega filma

p.s.

Žiga tole ni spin-off jutubanja, čeprav brez tvojega prispevka nikoli ne bi zvedel da je Brian Boitano resnična oseba.
..več...

Milijonar

Pravijo da če Google ne najde, potem tega ni ali pa se sploh ni zgodilo.
Torej, nekje je to treba zapisati.
Jaz sicer nimam težav s spominom, .. tebi pa lahko zmanjka bilobila, lahko ti divje zveri uničijo beležko in potem ti bo samo še Google pomagal, da najdeš datum :=)

4.aprila 2011 si postal že drugič milijonar. Čestitke. ..več...

Tekaški dnevnik, nadaljevanje

Tudi podvarianta "prekletstva mobilnikov".
Ko sem se lotil tekaškega dnevnika sem pričakoval možnost, da se bo pojavila kakšna skrita napaka v projektu.
Recimo, da je bilanca cca 15.535 m in niti ene slike! to potrdila.

Začelo se je nekako takole

"Jo, Tomo si kje na kolesu ?".
"Ne, nisem."
"Pa boš šel kaj na kolo ?".
"Ne, ne bom."

Sem čakal še tretje vprašanje, na katerega bi lahko rekel "ne", pa ga ni bilo :)
Skratka, do doline (bil sem na peš turi, kjer sem iskal nekaj ala Vranski Telebajski) sem imel cca 8 km, Luka pa eno uro.

Zadel ga je whatever virus, "vsak gram šteje", zato je bil na turi v super lahkih čevljih in brez digitalca. Tudi jaz sem imel nekaj superlahkih zadev, definitivno pa neprimerno obutev za tek - vsaj po stanju na stezi, kot je bilo tisti dan.

Zato pa vsaj težav z naslovom nisem imel :-)

Ok, to za uvod.

Filmček, nekaj stvari, ki so potrebne obvladam. Ostalo bo pa prišlo s prakso. Snemanje iz roke ima določene pomankljivosti, pri meni so še posebej prišle do izraza - alibi bi mi bil nekaj posnetkov lokacij na katerih sem stal med snemanjem, sploh skoraj baletna poza v zadnjem kadru (stal sem na ograji).

Če odmislim "dihanje" - ki se v naknadni obdelavi zlahka odstrani sta tu dve napaki, ki jih ne bi smel delati. Ena je zoom - ne zumirat wide->tele, ko se ti objekt, pardon subjekt približuje, še posebej, ko hočeš nadaljevati snemanje še potem, ko se oddaljuje - zmanjka časa, v kadru imaš pa samo pedala :)



Druga napaka je pa imitiranje ostrostrelca, po naknadnem ogledu sem videl, da sem prevečkrat sledil s kamero tako, da je Luka v centru kadra.
Si bom zapomnil, da s premikanjem začnem šele, ko se pojavi nevarnost, da zbeži iz kadra, slika bo manj živčna.
Sicer sem si to zabičal že pred snemanjem, vendar potem, ko je šlo zares, se je zgodil pogubni učinek rdeče krpe. Pri tem pa Luka enega drugega označuje kot manekena, ki se oblači tako, da ga je nemogoče spregledati :)

p.s.1.
Napačno sem napisal, da je zaradi varčevanja s težo spremenil obutev.
Citiram :
Opazil sem, da imam veliko boljši občutek na pedalkah, če vozim bos. Tako kot dirkači, ki imajo čevlje s tanjšim podplatom."
Torej je samo v fazi iskanja kompromisa med voziti bos in v 5.10.

p.s.2.

Glede mobilnikov; sem očitno eden od redkih, ki ima zvok za prejeti SMS izključen. Zato jih praviloma berem s precejšnjo zamudo. Sorry.
..več...

Kubična vukojebina ?

Tole je z majhno zamudo objavljeno. Pa ni dolga objava.

Dve kratki sta.

Začel sem pisati, ko je Andrej začel delati zbirko kratic, jaz sem pa takrat pomislil da nam včasih še enostavni, opisni izrazi niso povsem jasni .. kaj šele tričrkovne kratice.
Pogosto uporabljamo izraz vukojebina. Pa ga je Matjaž (BC) nadgradil.

Uporabil jo je v kratkem poročilu (no, on dolgih itak nikoli ne piše) s ture.
Ki je bila začuda v Sloveniji - pa vendar je za opis porabil več besed, kot jih ponavadi uporabi za raport iz kakšne vukojebine v Aziji.

Napisal je : kubična vukojebina, taka ta prava.

Moral sem se vprašati, kaj tako hudega je videl. Oziroma - ni videl.
Vukojebina je opis za totalni nič sredi ničesar.
Izraz je bojda nastal zato, ker se volkovi parijo vedno daleč od krdela in daleč od kakršnekoli družbe. Domnevno ni do danes še nihče posnel parjenja volkov v divjini.

Saj sem že bil v zabačenih krajih in vendar je meni redkokdaj prišlo na misel, da uporabim to oznako. Mogoče zato, ker tam kjer je nič, tudi nič ne pričakuješ.

Sem želel podkrepiti z dvema primeroma , ki sta se mi zdela blizu tega občutenja vukojebine, edim iz Rusije pa enim iz Albanije .. pa ni potrebno.
Sploh ni treba nekam daleč.

Na mojih potepuških turah, si skoraj vedno ogledujem zemljišča in majhne hišice.
Je del velikega načrta, da si enkrat, ko najdem primerno kombinacijo, uredim »perfect escape«. Mogoče se tudi zato trudim vzdrževati relativno dobre odnose z enim arhitektom in enim gradbenikom :)

Na tole sem naletel lani.
Kos ravnine sredi hoste, sadovnjak, odmaknjeno od cest, voda, super je izgledalo.



Pogledam noter, vse razpada, en prostor, majhna postelja (tudi vhodna vrata so bila nizka) in kot kontrast vsej majhnosti klop za katero je lahko sedelo osem ljudi. Ker ni bilo nobenega dvoma , da je tu dolgo živel samo en človek.
Na steni koledar, zadnji list je bil oktober, 1990.















Improvizirana omarica .. podložena s starimi časopisi, Ognjišče iz leta 1970, revija Stop .. pozneje, ko sem dobil doma napad firbca, da vidim kaj je bilo takrat na TV sporedu .. vidim da je še iz časa Olimpijskih iger v Mexico Cityu, 1968 .. več kot štirideset let je minilo pa papir še kar ni zgnil.
Naredim par posnetkov, spravim aparat .. pa pokukam še po tistem koledarju.
In vidim opombo ob nekaterih datumih, prvi teden v aprilu : »imela obisk«.
Pa potem nič.
Z izjemo izravnave, kjer je bila hiša, je do najbližje hiše vodila hudo strma pot, prav tako do naselja (kjer je tudi že več kot deset let zaprta trgovina).
No, to sem želel definirat« kot vukojebino .. pa še vedno nisem prepričan v to.
Se na koncu tisto kar izgleda kot perfect escape spremeni v vukojebino v kateri trpiš zaradi osamljenosti ?

Razlog malo bolj pozni objavi je tole, zadnjič sem zasledil natečaj kratkega gorniškega filma . Dolžina največ 4 minute.

Pa sem se najprej vprašal, koliko zgodbe ali dogodka se da stisniti ali potegniti iz štirih minut.
Veliko bajkerskih filmov je podobne dolžine,podobne dolžine so tudi napovedniki za hude bajkerske/borderske/ itd muvije .. za katere tisti, ki filme pogledajo ponavadi rečejo, da je vse kar je vrednega itak v trailerju.
Vseeno, zanimalo me je kako izgledajo kratki gorniški filmi. 
Po naslovih filmov iz preteklih let nisem našel nič za ogledat. Se prikazujejo samo na festivalih in potem poniknejo ? Se predvajajajo na “nacionalkah” kot mašila ?

No, malo bolj poglobljeno guglanje po kratkih dokumentarcih mi je pokazalo eno spletno TV, ki se je specializirala za kratke filme. In v kategoriji dokumentarec je bil samo en filmček, ustrezne dolžine, 4:16, : Her Outback .. kar je samo lepši izraz za vukojebina.

Prednost ogleda filma na računalniku je seveda da lahko hitro poiščeš dodatne informacije, videl sem da je recitirana pesem, Past Carin'. Depresivna reč, pa kot da še ni dovolj, priložene še slike iz obdobja great depression. Smotani google.

OK, to o kratkem filmu, kratkih zgodbah.
Kar me je pa bolj zadelo je to, da sem ob že ob naslovu filma pomislil na tisto prazno hišico.
In da vukojebina mogoče ni samo kraj ali prostor, je tudi občutek.

Kot trivia pa še tole; mimo tiste hiške sem se vozil deset let, vsaj enkrat na leto. Prvič sem jo videl pa lani, ko sem namesto običajnega spusta, izbral kontra smer, rinjenje v klanec.

p.s.

Na festival bom pa vseeno šel. Ni ga čez firbec.
..več...

Tekaški dnevnik, 2011

Ni slabo, če imaš vsako leto kak projekt.

Moj letošnji bo (poleg ostalih) tudi tek.

Začel sem ta vikend, skupaj 70 m v dveh dneh.
Mogoče bom dolžino povečal na 100 m/vikend.

Praviloma objav ne spreminjam, tale bo izjema.
Bom poskusil vsaj nekaj časa z redno evidenco, pa tudi če evidence ne bo - tek bo.
Mogoče celo film na koncu leta nastane.
Razen, če se ne izkaže, da je to projekt z napako.







Še album za dnevnik.

Torej :
15.1.2011 : 40 m
16.1.2011 : 30 m.

23.1.2011 - 100 m se z lahkoto doseže :)

novi aparati imajo pa zanimivo funkcijo, lahko nastaviš tako čas samosprožilca .. pa tudi število posnetkov, ki naj jih naredi. Vendar aparat je manjši problem, pametna postavitev je večji izziv (ja ja, vem .. palica, stativ, gorila ..)

30.1.2011 - tud 200 m se z lahkoto doseže :)

Škoda, da sem prepozno začel - naslednji tek bo na cca 400 m, lahko bi januar lepo zaključil.



Update, 22.februar

.. pripravljena dva digitalca, lučka, oblečen v rdečo vetrovko (matr! sivi rokavi!); da bom (sploh) viden in akcija.
Kot tekaški dan, popoln uspeh. Verjetno sem dosegel rekord .. kakšnih 1000 m se je zagotovo nabralo.
Foto izkupiček pa .. no ja, ne najboljši. Tisti breg po katerem je vodila najkrajša (časovno) pot do odloženega kolesa se je izkazal v teh razmerah kot pravi Nordwand.

Kolk hiter mine 30 sekund. Pa za samo hip izgubljeno ravnotežje .. puf pa si ob pet sekund. Ni bilo šans da na pošten način (torej prez uporabe kamere) pridem do posnetka. Sicer sem vzel digitalca, enega z 28mm  in HD, drugega pa 35 mm pa z natlačenim CHDK za intervalno snemanje. Pa se je izkazal kot neuporaben.
Digitalec z 24 mm objektivom bi pomagal skrajšati razdaljo, vendar v načrtu je šele za 2012.
Če ne bo prej konc sveta.

Memo : za naslednjo seanso si bo dobro omisliti dve kolesarski lučki, utripalke.
Položene ob kolesu ali ob digitalcu pomagajo, da ne stečeš mimo :)

Tudi snemanje na drugi lokaciji je glede razdalje in razpoložljivih 30 sekund šlo na tesno.Ta čas je bil ravno dovolj, da zajaham kolo.
Na fotki se sicer slabo vidi da ga ne vozim :)




Mogoče je še dobro da danes ni poratalo. Tako se bo zabava nadaljevala :)
Še ostanek dnevnega izkupička.
..več...

Kdaj je pravi čas za novo II.

Nova igračka.

Pas na moji Sigmi, ki sem jo nabavil, ko sem se odločil, da bom na vsakem pohodu pokuril najmanj 2000 kalorij .. pa sem jo pretežno uporabljal kot uro, se mi je strgal pred dvemi leti.
Odveč je poudarjati da nikjer nisem našel nadomestnega, verjetno bi pa tudi stal toliko, kot stane cenejša ura. Torej improvizacija. Odstranil sem odtrgani kos paščka, ostanek pošmirglal, zalil z neostikom, uporabil kos velcra, ki se vedno dobi poleg nečesa - tale je bil od neke pumpe (kdo jo pa še na kolo natika ?? ) in voila problem paščka rešen, pa še boljši je bil.

Potem sem izgubil tisti valjkasti del pri sponki .. kos sponke za papir je bil dobro nadomestilo .. in vse bi bilo v redu, če mi ne bi crknila baterija.
Zamenjam baterijo, se spravim nastavljati čas in tipka "set" mrtva :(

Pa nič zato , baterijo sem vtaknil v uro opolnoči in problem točnega časa je bil rešen.
Sicer mi je najedalo, da mi ura kaže 110 let premalo, pa da njej ne piše več moje ime, vendar v redu, vsega ne moreš imeti.
Za nekaj časa .. dokler tudi preostali del paščka ni začel razpadati.





Sedaj je pa res bil čas za novo. Preveč je poudarjati, da sem eden od tistih, ki ima stvari popredalčkane. Digitalc sme stati največ 199€, hlače 49.99 .. ura pa, no ja, največ 99.99.

In po nekem naključju je ravno ob pravem času cena Suunta X3HR padla z običajnih 149 na 99 .. vendar je guglanje (med katerim sem spet naletel na M&M) pokazalo, da ima histerične tipke. Hmm, pa X3 je tudi edini Suunto, ki Finske v življenju ni videl.
Pa da vidimo kdo še dela "suunto" x3hr, saj je jasno, da gre za generično drobovino, ki jo vsak pakira v lastno ohišje, mogoče še malo firmware obdelajo, da je ura "njihova".
In najdem klone, oziroma prednike .. tipična cena 60, sama zveneča imena, atech, beuer, oregon scientific ... in canyon sw7. Še najmanj grd mi je deloval od vseh.
Iskanje .. he, en na bolhi ga prodaja za 70 .. optimist. Cena v trgovinah pa od 51 do 59.99 .. kul. Jasno, da sem ga vzel za 51.

Še kratek “review”

Vtis : kljub velikost ( fi 50mm, višina 17 mm, na roki ne deluje kot kos opeke, pašček deluje solidno mehko, nastavljanje je enostavno, natančnost (temperature, višine) zadovoljiva.
Tipke so dobre, upravljanje z rokavicami je tudi brez težav - če bi že bilo potrebno.



Ker sočasno prikazuje tri podatke (HAC npr samo dva) ni potrebe za pogostim “tipkanjem” vsaj za osnovne funkcije (čas, temp in višina) od ostalih pa uporabljam samo nastavitev izhodiščne oz. referenčne višine.

Mogoče se mi zdi preveč “optimističen” samo termometer.
Canyon ima senzor spodaj, dejansko meri temperaturo kože.

Pol ure potem, ko sem snel z roke Canyona in ga položil polega HACA je bila na HAC-u temperatura 22 , na Canyonu pa 23.5.
Potem po obe na roko
Po 10 minutah : 24 vs 27.7
Po 30 minutah : 25 vs 31
Če upoštevamo da je povprečna temperatura ljudi 33 stopinj. vir (samo na enem mestu imamo vsi moški enako temperaturo, 32 stopinj, zanimivo, da to ne piše na zgoraj omenjenem viru) je jasno da je info o temperaturi uporaben samo v določenih pogojih - če imamo uro na roki. V okolju z nižjimi temperaturami od naše površinske ne smemo imeti ure na roki. Seveda nam pa ura na roki, pod rokavom/rokavico .. daje podatek o klimi, ki nam jo daje naše oblačilo.

Med “raziskovanjem” (google : watch+thermometer+useless) sem našel tole izjavo :

Suunto is a Finnish company and lakes make up about 10 percent of Finland, so i'm pretty sure that the thermometer feature was originally added to the Vector so that lake fishermen could see if the water was cold enough to properly chill their beers

Simpatično .. vendar je avtor izjave spregledal, da so to urco naredili za jadralce .. oni pa lahko s to uro pridobijo točno temperature vode v kateri plavajo ali se namakajo :)

Kompas je bil že brez kalibracije uporabno natančen :



Pa še oba za pol ure na balkon : HAC 14, canyon 13.4 .. recimo, da je v redu a ne ?

p.s.
Napisano ob trikrat zapored predvajanem komadu boom shaka … ne The Cat Empire, Two shoes for dancing .. matr je nalezljiv.
p.s.2
Bojda sem od danes(?) tudi član prostozidarjev. Še ni potrjeno.
edit : potrjeno. Nisem.
..več...

Lost & Found II.

Tale filmček vsi iščemo vsaj enkrat na leto.


Nekako nam ga je uspelo izgubiti, jaz sem sicer vedel kje ga imam .. vendar je bil v škatli, ki vsebuje za en kubični meter materiala.
Kar pomeni tudi prekladanje ustrezne količine papirja, cedejev, revij in vsega ostalega, kar se nabere, če ne mečeš stvari redno stran.
No, tale kisla sobota je bila kot nalašč za veliko pospravljanje.
Skoraj za en šiht časa je šlo, klet lepo urejena, Dinos bo dobil svoje, jaz sem dobil nekaj več prostora ..


PoPredbožična tura, december 2002 from Tomo on Vimeo.

Filmček je posnel Janez (ne ta Janez, pohorski Janez, srečnež, ki nima interneta), s tapravo video kamero, tako veliko in težko .. večina vožnje je bila samo z eno roko na krmilu, v drugi je pa držal kamero in snemal. Večini ne bo težko prepoznati glasove najbolj taglasnih .. torej Janeza in Matjaža. V glavnih vlogah štajerska naveza in štirje "furešti" .. Tomi,Milan, Branko in jaz.
Vidiš Tomi, tudi ti si lahko "furešt" :)

Mimogrede : to so bile moje prve "dolge" stopnice, jaz sem tisti ziheraš, ki je spustil sedež pri piranski cerkvi, bernardinske so bile pa že mala malica .. in kljub stopnicam, spolzki podlagi ponekod, tudi kak težji del je bil .. sem jaz fasal poškodbo in imel težave na .. ravnini :)




8 minut 51 sec .. vidite sklonjenega bajkerja ?
Na tem mestu, kjer je lep razgled na zaliv sem se odločil, da se zaustavim in posnamem "razglednico".
Medtem ko sem fotkal mi je prednje kolo spodneslo, zavrtelo in mi zabilo balanco v vamp .. matr je bolelo.
To je bila tudi moja tretja tura z Matjažem .. on je kriv, da je moja kariera pravega gorskega kolesarja šla v maloro .. (seveda bi lahko bilo tudi slabše .. tega Janeza bi lahko spoznal dan prej ... tako sem imel pa še eno leto mir :)

Filmček je pa dolg celih 28 minut .. po sedaj veljavnih kriterijih hud "prekršek".
Tako zaradi dolžine, kot zaradi vključenega originalnega zvoka.
Čeprav sem tudi sam posnel nekaj "muvičev" in jih prekril z glasbo, imam kritje .. jaz sem ponavadi prekrival kočijaško preklinjanje :)
Preden sem Janezov izdelek naložil na vimeo sem se za hip poigral z idejo, da ga vandaliziram, izrežem trenutke "nevožnje" in stlačim v normiranih pet minut dolžine .. vendar bi to res bila vandalizacija :)
(pa čeprav Janez ne bi za to nikoli zvedel )
..več...

Tradicionalni Kum, 2011

Lani je padlo vprašanje, “btw. zakaj je sploh potrebna 'tradicija'? “
Saj res, v čem je razlika med vzponom opravljenim na določen dan, ob določeni uri med vsemi ostalimi na isti vrh .. na katerega grem 10-20X na leto ?

Nekaj razlike je v tem, da terja točnost, terja voljo in pripravljenost, da grem ven ne glede na vremenske razmere, da mi ta tura predstavlja varovalko, da se ne nažrem in napijem med prazniki ... skratka, da naredim vse, kar je potrebno da se “zadeva” opravi.
Sicer sem naredil lani izjemo, vendar je tista tura zahtevala še več točnosti in volje.

Sedaj, ko je celoletno kolesarjenje nekaj povsem običajnega to res ni več neka posebna tura, pred deset in več leti pa se je bilo potrebno učiti na njej, rešiti problem gripa pri vzponu, pa pri spustu (skoraj bi postavil spomenik gumi Tioga Factory , pa so prišle nove, še boljše) , pa obvladati nizke temperature (zadnji dve leti deluje “gretje”, nič posebnega ni več, letos med -5 in -1 ..), včasih je meni ta tura bila tudi dejanski začetek sezone, ker sem decembra počenjal druge stvari , tura pa je sedaj res nekakšen križanec med tradicijo in slabo navado :)

Še ena slikca (slikca ni črnobela!)




Tako, brez posebnih težav sem si vpisal prvih 1500 višincev (bili so še “dodatki”).
Pa še 10 nočnih minut. Bi moralo biti več, vendar zadnja leta vse težje ostanem dovolj dolgo zgoraj. Zakonodaja mi je čist rutino pokvarila.
Pa še ena izjema je, ki jo na tradicionalni naredim.
Grem do vrha. Praviloma na 1110 m zavijem na levo :)



Glede stanja poti pa ... pred vzponom se nikoli nisem preveč poglabljal, katera od poti za navzdol bo najbolj uhojena, ponavadi sem zadosti informacij dobil na vrhu .. tokrat sem pa pogledal malo pri objavah in zasledil med njimi tole :
“Do Zagorja z vlakom, nato s taksijem do Malega Kuma, 1 ura vzpona do vrha, nato spust v Hrastnik, če ne bo poledenelo.”

Torej gre vsaj v tem primeru za oganiziran sestop in ne vzpon :)
Prijatelj je sicer ugotovil, da šatlanje pridobiva vse več privržencev.
Ker me pa občasno obklada z obtožbami, da imam jaz poseben, poglobljen pogled na zadeve, se ne morem zadovoljiti s tako enostavno ugotovitvijo.
Zagotovo za vsem tiči zarota.
Torej matičarji organizirajo 409 m vzpona. Če pa pogledamo še nekaj drugih predlogov za obiske kucljev, - predlog vzpona na Lisco, tudi 400 m vzpona, pa še en Kum .. , tudi 400 vm vzpona, pa Miklavževanje na Mrzlici (1122-726) = 396 vm, zlahka ugotovimo, da gre za nekaj drugega.
Prikrita redefinicija planinstva se dogaja. ..več...

Paradokse moraš imeti rad :)

Žiga se bo zihr puntal.

Ker si je uzurpiral pravico, da so debate na tabli lahko vir samo za njegove objave.
No, zadnje objave v temi "gume" so pa zabavne meni .. pač obožujem takšna hecna dejstva.

Torej, tule je reklamica v iber fajnih gum, od edine "prave" gumarske firme.


Za v rubriko trivia je dejstvo, da ima prvi kolesar gor mišelinke, ta drugi pa maxxis.

Da je navada železna srajca, se vidi tudi po tem, da kljub temu, da imajo zastonj sponzorske gume, še naprej uporabljajo maxxiske (večina) .. seveda pa to ni nič čudnega.  
Zabavno mi je samo ker prijatelj, ki zase trdi da je ateist, dobesedno iz verskih razlogov uporablja schwalbe .. in že ob sami omembi "maxxis" dobi izpuščaje.
Če jih pa vidi .. pa zboli.
Za v rubriko trivija je tudi dejstvo, da so ta hude, Betty, Mary .. "ženske".
Že v eni od prejšnjih debat omenjeni Freud, bi verjetno sklepal, da je ta prijatelj ljubitelj gumijastih žensk .. in mogoče je nekaj na tem .. ker pravi moški zavračajo Ralpha, Rona, Nica, Sama & Johna iz iste firme.
Vse je v Freudu. Zihr.

In če zgornjo slikco še zarotiram, da je poravnana s  horizontom se lepo vidi da je vse  kontra.
(Zadnji stavek je za bralko, ki je ljubiteljica subtilnih namigov).




Takole.

p.s.

Menda se tale objava spodobi za konec leta, leta polnega paradoksov.
..več...