Matič Poljana, 15.marec 2009

Poljana, kljub temu da je spomenik posvečen strahotnemu dogodku; 20.februarja 1944 je med 52km dolgim maršem tu našlo belo smrt najmanj 26 borcev, je eden od krajev, ki me vedno pomirjajo. Tudi 26 apnenčastih skulptur mi ne deluje kot tujek v okolju. In opomin, da človek zmore veliko - tudi če ni prave opreme. In včasih slaba vest, ko ob vseh goretexih, vibramih in high-tec opremi zatajiš.



Z kolesarsko "glavo" sem bil tu tretjič. In prvič pozimi. Eno zadevo bi rad tam speljal in moral sem zbrati še nekaj informacij. Čeprav sem vse skupaj zapakiral v slogan "rad bi šel na morje" je bilo to drugotnega pomena.
Sicer pa ; če sem šel z namenom, da dam noge do kolen v H2O - naredil sem to. Če sneg šteje.

Imel sem pripravljene tri trase; v optimalnih pogojih bi naredil krog dolg malo malo daljši od 100km z lepotno napako : da bi se vrnil na izhodišče bi moral opraviti na koncu z 35 km dolgim klancem. Precej zoprna reč.

Pa so bili pogoji daleč od optimalnih. Gozdne ceste, ki sem jih nameraval uporabiti za povezavo različnih točk, so bile zvožene samo toliko, kolikor je bilo potrebno da se lovci zapeljejo do opazovalnic ali mrhovišč. In nič več.
Vsepovsod drugje je bilo po najmanj 50 cm snega, ponekod je bil dovolj trd, da se je dalo za silo voziti ali pa za silo hoditi.
Pa sem tudi na to računal. Seveda velja za ceste, ki so bile nad 900m nmv.
Opravil sem mali krog, 70 km. Pač se držim pravila, če že grem z avtom na turo mora bit dolga vsaj 20 odstotkov avtomobilskih kilometrov. Bedasto pravilo, ki me bo še kdaj (če me že ni) spravilo v težave. Mislim da sem postavil nezaželjeni rekord v prenašanju kolesa. Na izhodišče sem prišel zmatran ko pes, približno opolnoči. Nastavil alarm na ob 03:00, se zavlekel v spalko in spal kot polh. Ko sem se zbudil sem najprej preklinjal samega sebe, zakaj ob vsem kar sem tovoril nisem imel termovke z kavo .. šele v službi sem si jo privoščil.

Še nekaj slik je tu : klik!