Tradicionalna predbožična, 2009

Načrti se ponavadi začnejo z nenačrtovanim podiranjem istih.

Načrt ena : klasična nočna predbožična
- Matjaž je odpovedal - ker je moral zaradi "nečesa" biti tisti vikend na Pokljuki. Namerno pišem "nečesa" - v trenutku, ko mi je on to povedal ni vedel kaj ta "nekaj" je, jaz pa še sedaj ne vem. Lahko da je imelo zvezo z nekim biatlonom.

Načrt dva : prevozim dnevno predbožično, po afterju pa za after s prijateljem z Obale še nočni Slavnik ali kaj podobnega.

Tudi ta načrt je z big-bangom v avtu padel v vodo. Namreč v petek popoldne je v avtu počilo, kot bi mi nekdo nastavil bombo ... in preiskava je pokazala, da je nekomu, ki sem mu posodil avto julija, le ta zakuhal in je problem rešil tako, da je noter natočil dva litra navadne vode. In mi to pozabil povedat.
In ta petek ni bil pravi petek za imeti navadno vodo v kilerju.

Kličem Buschija če me vzame. Bi me, pa ima že poln avto.
Heh in že razmišljam - kaj pa če bi vseeno usekal nočno turo do dol ?
Navsezadnje sem večje oslarije počel samo zaradi ene pomaranče (ne, tega nikoli ne bom opisal!) ali pa ene kape (to pa bom enkrat). Tokrat je bila pa možnost, da poleg ture potegnem še dve zastonj majici. Pa prileti mail da majic ne bo, donator majic se je izvlekel na račun "nečesa" - glej-glej- tudi on na Pokljuki. (beležka : moram ugotoviti kaj se je tam dogajalo). Neverjetno koliko je ljudi, ki "nekaj" morajo delat.
Mogoče pa res samo "nekaj" delajo in nič konkretnega :)

Med razmišljanjem o solo nočni oslariji me pokliče Buschi , enega od njegovih sopotnikov so domači "premislili" in je plac v avtu. Samo dogovorit se morava kako naj se skup dobiva. Hecno, loči naju samo 10km zračne razdalje - in vendar, ko gre za tako neprevozne ceste, kot so bile v tistem sneženju, se vse bližnjice podrejo.
Nekako izračunava potrebne čase, da me pride pobrat in da se vrne prevzet preostale potnike. In da me bo poklical, ko se odpravi po mene - to bi mi prišlo prav tudi kot nadomestna budilka.

Pripravim stvari in spanje. Zjutraj vstanem, pristavim kavo in ... zazvoni telefon. Pol ure prehitro.
Na hitro poberem stvari, kolo (ne nič nisem pozabil) in že sem bil dol. V avtu še njegova Vesna - za pomoč, da se ne izgubi sam v tej divjini. Kaj vse nas bo čakalo na cesti smo videli že po treh kilometrih; na prvem klancu smo že bili v koloni, ki jo je vodil en "hitri" BMW.

Buschija je kar vest pekla, ker mi ja zaradi prezgodnjega prihoda odvzel jutranjo kavo - dogovorimo se da me bo odložil na črpalki, jaz tam spijem kavo on me bo pa pobral potem, ko odloži Vesno domov in se vrne.

Pa je mimogrede pozabil na to. In ko ga je Vesna opozorila, da je zapeljal mimo črpalke. U šit .. in kaj naj zdaj, naj na ročno obrnem ??? . In Vesna, hladnokrvno : Ja!

In je potegnil ročno v križišču, avto je lepo zavrtelo za 180 stopinj, tako natančno, da niti za mm ni sekal nevidno črto, ki povezuje dve rdeči luči v križišču. Buši naredi z avtom in na cesti vse kar se mu reče.

Kljub vloženemu trudu kave nisem dobil. Avtomat je bil hin. Tud črpalkar je bil bolj hin.

Operacija pobiranja se nadaljuje : naslednji je na vrsti Vasja, ki že čaka pred trgovino.
Potem pa še olajšanje ali pa žalost. Buši mi pove, da mi ne bo treba sedeti na strehi (ali nekje zadaj). Urška, tretji sopotnik je ugotovila, da ji grozno paše spat in da nima namena sodelavati v snežni pustolovščini.
Torej nič , en ovinek manj, sledi avtocesta. Po radiu so seveda obvestila o strahotah, ki nas pričakujejo. Kličem Krunca - mogoče je dovolj spredaj, da pove kakšna je situacija. Ne odgovori.
Čez pet minut pride širše zbrano delo v obliki SMS, kako umira (decembrski prehladi so njegov dolgoletni TM) in da ga ne bo.

Kaj pa Primož. Napaka - on še spi, poleg tega pa sploh ni "pravi" Primož, matr moram uredit vse te Primože, Lukce in Mihe v imeniku. Vsakega je vsaj po 3-4 (hec .. tudi Maj je toliko :))

Ostane še ena možnost : družba, ki naj bi končala s popivanjem ob brezoviškem paviljonu bi morala kaj vedet .. in ve. 15 minut pred nami so in brez zastojev so se prebili naprej.
Brez zastojev, napredujemo tudi mi, ne pa tudi brez dogajanja : če bo kdo kdaj Buschijev sopotnik mora resno upoštevati, da se ga da zlahka prepričati v vse :) - kar je Vasja ves čas počel :) .. aja to sem že prej napisal :)

Prehitimo Matejo in mr.D-ja, Toneta, Surface .. ne njih "odprehitimo", blizu smo in ker so Buschijeve orientacijske sposobnosti "čudne" bo najboljše, da jim sledimo. In smo tam.

In zdi se mi , da je to še vedno ostalo od "trilla" predbožične.
Prihod, srečanje, čvek pred začetkom ture. Vsaj za nas, stare udeležence.

Novim je pa itak vse novo.
Nobena skrivnost ni, da imam do predbožične rahlo kritičen odnos. Je pač tura, ki je prerastla organizatorja in ni več "tablaška". Organizator še vedno cuka za roko vsakega naključnega kolesarja, ki ga vidi, zato ni naključje, da se na turi zberejo takšni, ki samo na ta dan vozijo gorsko kolo ali pa sploh ne vedo, da obstajajo gume z grobim profilom. Vendar - to je njegov privilegij. Pa da so bile škripajoče in skoraj smešne scene na edinem bolj resnem spustu.

Pa ne mislim omaloževati tistih, ki si ob vsem delu, ki ga imajo med letom, privoščijo svojo edino resno turo. Turca jim je postala pomembna zato, ker je še edina možnost srečanja v živo z znanci na tabli.
Manjkajo pa vsi tisti, ki so se zgrozili ob (nekdanji) troštevilčni udeležbi, pa tisti, ki gredo na turo samo če se udeleži ostalih deset članov klape, pa tisti, ki jim je predbožična postala samo še ena navadna tura.

Tura kot finale sezone bi morala imeti nekaj, zaradi česar bi si npr. Jani , še bolje Mako celo leto grizel, ne nohte, prste, ker ga ni bilo. Vendar kar je, je.
Še vedno vsi najdemo nekakšne razloge za udeležbo, tako kot jih najdejo tisti, ki ne pridejo več.

No, za rubriko "trivija" ugotavljam pa naslednje : če je Milan pred nekimi desetimi leti dobil šaljivo oznako "psihopat", zato ker je edini med nami, ki smo po sopihanju na Osolnik, vozil v krogcih okoli cerkve, da mu ne pade pulz .. je dobil naslednika. Med izvajanjem nekega verskega obreda smo se tisti, ki se ga nismo udeležili zabavali ob pogledu na Izota, ki je vozil krogce na dvorišču cerkve .. da mu ne padeta temperatura in pulz :)

Trivija, drugič : oblečen sem bilo celo manj, kot pred tednom - in vendar mi ni bilo hladno, kaj šele mrzlo, niti za trenutek.
Zanimivo.

Trivija tretjič : kljub Maurovem pojasnilu mi ostaja neznanka kako je uspelo dati Čuki čelado na glavo - čez tisto kapo.




Tale objava ima (konkretno) zamudo, ker sem imel namen sestaviti še en mičken filmček - pa ni bilo časa.
Itak pa ne bi bilo v njem nič kar ni bilo že videno. Itak mi je pa tale "cestni" bol všeč :)

PB2009 - I. from Tomo on Vimeo.



p.s.

še ena trivija : sixpack dam tistemu, ki ugotovi kaj je skupni imenovalec vseh mojih fotk, ki so bile kadarkoli objavljene na portalu www.mtb.si :)

Ni komentarjev: