Prekinitev tradicije ?

Svoje čase sem objavljal takšno vabilo

Kot sem že omenil, se moja kolesarska sezona začne 2.januarja s tradicionalnim vzponom na Kum.
Podatki : vzpon 9.8 km, 1000 vm., spust 9.8-14km, Ponavadi je snežna podlaga od 667m (Dobovec, Cuci) naprej.
Ker je na isti dan tudi tradicionalni planinski vzpon na Kum, je cesta ponavadi tudi poplužena in posuta, pešpoti pa dobro uhojene.
Večina pohodnikov ob tej uri tudi že zaključi svoj spust, zato ponavadi ni nobene gneče.
Do sedaj ne beležim negativne izkušnje, vendar je že njihova prisotnost na nekaterih odsekih nevarna ali pa onemogoča vožnjo.
Težavnost spusta : klasični del od S4 do S3 v dolžini 500m - temu delu se izognem če so pohodniki na poti.
Zaključni del 1400m, prav tako S4 do S3, dva zelo težka in nevarna odseka - prav tako odpade, če sumim na preveliko prisotnost pohodnikov. Ko je ture konec smo pri bifeju, ki je ob praznikih zaprt. Če je kakšna odjuga ali kaj podobnega skorej ne gine dva km nošenja kolesa in mokre noge. V primeru težav nas lahko doleti tudi tema. Tudi v primeru spusta po cesti je možnost "izstrelitve" med drevesa precej velika.
Torej odlična priložnost da začnete leto s turo, ki ima vse pogoje da postane najslabša tura v letu.
Mrzlo, na vrhu piha, nobenega razgleda, 3-4 priložnosti, da polomite sebe in kolo (pogojno), sama cesta (pogojno), na koncu ni gostilne, samo Bife PrinesiSam.
Edina tolažba je da ste celo leto varni : slabše ne more biti.
2.januar, ž.p. Trbovlje, odhod 12.00, zaključek predvidoma ob 15.30 (cesta), 16.30 (steza,komplikacije).
Tisti, ki poznajo poti s Kuma v opisu ne bodo prepoznali nobenega od "znanih" spustov. V dolgih letih izgubljanja po Kumu sem si sestavil nekakšno mojo različico uvodne vožnje v novo sezono.
Letos sem se na ta tradicionalni novoletni Kum vozil petnajstič. In prvič nisem začel ture 2.1 ob 12.00. Tako da gre letos za dvojno prekinitev tradicije.

Maja si je zapomnila vabilo. Verjetno še posebej tisto, kar prvo turo "določa" ; najsi je še tako slaba, sledijo ji lahko samo boljše. Prestavitev datuma me ni motila, njena družba še manj, v živo je kar znosna. Vzpon ob rahlem škropljenju od zgoraj, malo vetra na vrhu, spust pa prvič brez snega. Pa je bilo vseeno prijetno. Zanimivo, kako hitro ga je pobralo. Samo nekaj dni prej smo imeli na rednem nočnem obisku Kuma (še Iztok in Janez) še konkreten sneg vse nad 670 m ... sedaj pa brez dekoracije.


In ko sva se na vrhu pogovarjala z Bogdanom, oskrbnikom, je rahlo neprespan omenil .. najboljše razmere je imel, oni, u mater, kak mu je že ime, mater no ... ma oni, ki ima popisano glavo. :)
Sva se kar nasmejala - potem sem pa resno začel razmišljati ali sem spregledal, da ima Depresija na glavi res kakšne hieroglife in ne samo (ne)navadne vzorce. :)

Spust je bil precej masten. Že na prvem delu od cerkvice do priključka na cesto me je dvakrat spodneslo. Pa potem v spodnjem delu še 3X. Takšne "petice" si nisem želel, pa ni bilo nič hudega. Je pač lažje voziti po lepo uhojeni gazi, kot pa po mokrem listju. Sam sem si "kriv" za vse padce razen za enega - pač Majina sabotaža. Fotka vožnje čez koreninasti del. Saj lepo izgleda - ne vidi pa se, da sem par metrov pozneje zaplaval v listje. Fotografi morajo obvladati veščino odlaganja koles - če nas že silijo v poziranje. :)
Sicer je pa še en lep prelom tradicije : namreč, da imam svojih slik toliko, kot jih gre na prste obeh rok. Če pa vsak mesec dobim eno, uh, še razvadil se bom.




Še ena zanimivost: po nočnem spustu smo ugotavljali, da niti en pes ni zalajal.
Tokrat pa; za praznike jih kot kaže izpustijo ven.
En Majin komentar ob srečanju s psom je "kriv", da je filmček brez naravnega zvoka. :)

Dodal bom še eno, skoraj insajdersko informacijo. Maja se je v svojem spisu razpisala o tem kako je razmišljala ali bi šla na turo ali pa bi s kakšnim za lase privlečenim izgovorom turo raje skenslala (turo, ki je bila njena ideja). Kot pa sem sam videl je šlo v resnici za tipičen ženski problem ko gredo ven: Ogad, kaj naj oblečem za to priložnost. In kako je ta problem rešila? Kot je veselo sporočila po pranju vsega, kar je imela ta dan na sebi in v nahrbtniku, zelo enostavno: vzela je vse kar ima. Približno 15 kosov. :)

Tudi tale objava malo zamuja: skoraj CSI analiza posnetkov je bila opravljena, da sva ugotovila koliko časa sva porabila za vzpon.

In če sem na koncu še malo resen: zame tura nikoli ni gor, dol in adijo. Tudi nobena tura ni samo nekaj vmes med prejšnjo in naslednjo.
Vedno jo sestavlja tisoč majhnih podrobnosti, slabih, lepih, zanimivih in samo ena od njih je dovolj, da zaznamuje celotno turo ali spomin nanjo.
Zato mislim da bo še druga tradicija padla: vse ostale ture meni zagotovo ne bodo boljše od te.

Edit : še njeno poročilo. In video.