Nekompletne zgodbe

Na G/L sem danes zasledil tole novičko; Klik!.
Je povzetek članka od tule Klik!, zato ni čudno da je tipična zgodba, ki vsebuje toliko dezinformacij, kot je stavkov - vendar to ni toliko pomembno.
Ime turškega »plezalca« mi je zvenelo znano.  Seveda, zaradi njegove druge aktivnosti. In pa njegove osebne zgodbe.
In ene moje turške zadeve.
Mislim da tale slikca pove zakaj (brez zlonamerne podobnosti z enim frendom).


Kakorkoli, brez kakršnihkoli izkušenj se je odločil, da bo poskusil s singlespeed kolesom na vrh Everesta (ignorirajte menjalnik na sliki, mogoče mu ne dela in je samo šponer). Kljub epilogu o katerem sedaj poročajo mu je uspelo veliko, nisem pričakoval, da bo prišel tako daleč.
Ob zadnjem vikendu, ko se je na Everest valilo 200-300 ljudi, bi bilo zanimivo vedeti, kakšne so zgodbe ljudi, ki so rinili gor. Ne bi smeli vseh nemarno označit za ljudi, ki so plačali, da se lahko fotkajo na vrhu. Izziv za novinarje, bi bilo lahko že to na kakšen način so nekateri prišli do denarja s katerim so plačali svojo »vozovnico« na vrh.

Ob takšnih primerih pomislim na moje podobne »podvige« in projekte, seveda v drugačnem merilu. 
Pa ne takšne, ki bi se jih lotil nepripravljen in z neprimerno opremo, bolj v smislu realizacije.
Načrtujem in lotevam se kupa zadev, za katere vnaprej vem,da jih ne bom mogel dokončati, tako kot sem jih zastavil. 
Nekatere že zaradi tega, ker enostavno nimam dovolj časa, da bi zadevo speljal do konca. 
Banalen primer je lahko že tridnevni projekt za katerega bom vedno imel samo dva dneva na razpolago. 
Še vedno mi je dovolj velik izziv odgovor na vprašanje koliko bom dosegel.

Edino kar sem ugotovil – tako kot drugi – je to, da je enako pomembno pravilno oceniti oboje; kako se lotititi zadeve in kdaj jo prekiniti. In če obe stvari opraviš dobro, potem občutka, da izkupiček razdalje ali višine ni stoprocenten, ni. Ker je izkupiček nekaj drugega : vse kar si naredil si naredil dobro. Pa čeprav se obrneš 300 metrov pod vrhom. Ali pa mogoče en meter nižje od simbolične črte na 5000 m …&
p.s.
Prva objava na blogu, ki ni narejena z računalnikom, spisal sem jo na klopci, med pavzo namenjeni za čik in kofe - pa sem si namesto tega  podaljšal življenje za pet minut :)

p.s.
Dodane slike, ki jih dal v komentar Žiga (še vedno ne zna pisati zahtevnejših komentarjev)




7 komentarjev:

Obala pravi ...

Tomo, tvoj največji podvig bo najti čas za ta podvig :)

Depresija pravi ...

Časa se ne najde ....

Janez pravi ...

Nimaš cajta stari.....

ZigaK pravi ...

Meni pa zveni znano ime izraelca:
http://www.yehudamoon.com/images/strips/2008-10-14.gif
http://a1.sphotos.ak.fbcdn.net/hphotos-ak-ash4/s720x720/312799_200162830052697_1254106052_n.jpg
če se le da vse zbaševa v žepe


brez zlonamerne podobnosti z enim frendom: podobnost se konča pri prtljažniku, oni frend ima namreč torbe, ki se napolnjene same uravnotežijo.

p.s.: popravi linke, hvala

ZigaK pravi ...

Turek tudi potrjuje mojo tezo da je za resne AM ture najbolj primerna specjalka, je lažja za nosit. Ker nima bidonhalterjev jo pa še tolko lažje zadegaš na ramo.

Tomo pravi ...

Moral bi napisati brez kakršnihkoli podobnosti ne pa samo brez zlonamernih.
Linke ne morem popravit, kaj misliš da je to wordpress :),kjer se lahko vse popravlja (brez namigovanja na odgovore v nagradnih igrah)

ZigaK pravi ...

A zdej ti bomo pa še objave pisal?
:)