Home Alone, Alone in the Dark pa take fore

Ruše. Nisem bil. Pa ne ker bi se ustrašil vremena.Mislim, hej. Veste, da se ne bojim ne boga ne hudiča, celo nje se ne bojim.

Če bi pa bil .. bi moral najprej v skladu s 46. točko povedat, da sem imel v sredo, ne, v četrtek, hudo turo. Da je ne bi prehitro končal, me je Žiga povabil še na pivo.
Tokrat letošnje. Sladoled je pa samo sebi dal.

Aja turca, sem moral malo potestirat eno lučko, posledično sem moral počakati na temo, da pa bi bilo čakanje lažje, sem moral spiti še dva radlerja (pa še en sendvič, dve banani, pol litra cocacole in nekaj frutabel). Pa en pack jaffa cakes.
Da vse skupaj ne bi bilo prelahko, sem v nahrbtnik natlačil še za skoraj 2kg balasta.
Pač zaradi simulacije ture v realnih razmerah. Ok, tolk o šestinštiridesetemu členu. Čeprav bi lahko še veliko napisal. Hm, dejansko sem bil The Transporter - 135 km, konec ob treh zjutraj.

The Race

Me ni bilo, seveda. Pa tudi Deklevca ne.
Tako je odpadlo Deklevčevo redno zbadanje, da sem zunanji sodelavec bicikel.com-a.
Demet Žiga, a ne najdeš druge firme za katero bi vozil? Da bi bila zadeva še hujša si briljanten, pravi masterpis raport z dirke vrgel svinjam, namesto da bi ga objavil na svojem blogu.

Razpeljava

Ki je ni bilo.

Najprej sem kontaktiral tamalega. V svoji znani maniri - samo še en dokaz, da je bilo nekaj stvari pri njegovi vzgoji izpuščenih - mi je odgovoril, da on zame nima časa, naj se obrnem na Maaca, vse to verjetno še preden je do konca prebral vprašanje.
Pa se nisem. Najprej sem se obrnil na gospodarja desne strani Drave - Žarkota, ki je dal en predlog.
Tu se je že pokazalo Žigovo cincanje, ki se ni potem nehalo do konca te sage.
Nekaj na turi mu ni bilo všeč. Gremo na drugo stran Drave: tam je Maac ta glavni.
Odlično je pripravil.
Pa Žigi spet nekaj ni bilo prav.
Zapiknil se je v en hrib, ki ga še na zemljevidih ni. Pa sta se Maac in Žarko vseeno lotila še tega.
Šele pripisu ob opisu ture, da gre za potko, po kateri je v zadnjih dvajsetih letih mogoče hodilo dvajset ljudi se je malo omajal. Podatek, da naj vzamemo kakšno Stihl ali Husqarno in nekaj nosilcev menjalnika pa je končno premaknil tehtnico na Maacov izdelek. Ampak, ker vsi vemo, da Žiga ne uporablja nahrbtnika, bi to pomenilo, da bi jaz nosil za dva. Malo morgen. To sem naredil že v četrtek.

Pa težav še kar ni bilo konec.

Žiga je že pri zadnji razpeljavi imel nekaj pripomb čez moj avto in je začel izvajati neke kombinacije, da bi šla z njegovim. Pri tem je končno pokazal, da obstajajo tudi področja, kjer je totalni analfabet.
Pa tega ne bom sedaj razkril - bom pa enkrat.
Torej je moj avto ostal v igri. Ob tem moram pripomniti, da sem zloglasno neonko dal ven.
In ugotovil, da je še ena v avtu.
Pa recimo, da ta ni moteča. Bo ostala.

Vendar težav še ni bilo konec.
Že zadnjič je nekako po malem namigoval, da moje kolo ni dovolj "dobro", da naj vsaj nosilec bidona montiram. In to dodatnega, drugega. Pa sploh "prvega" nimam. :) O tem kakšna kolesa so primerna za njegovo družbo pa je jasno pokazal s tem, ko je svojega mlajšega, neizkušenega brata prisilil v nakup karbonca. Takšnega za tri jurje. Trdaka.

Pa to še ni bilo dovolj.

Kar naenkrat je postalo problem še vreme.
Da bo drug dan okol devete povedal. Mislim, tu mač. Ob osmih zjutraj sem mu javil da imam dost njegovega cincanja in naj gre kr sam.

Paradoks je, da potem na nedeljski turi, ki sem jo prefural, nisem bil sam.
Po naključju sem se vozil z Depresijo.
Ki je prišel na "moj" teren prepričan, da je zrak čist - ker naj bi bil jaz na štajerskem.
Sicer sva bila cca 5-10 minut narazen. Po širini - on se je vozil po vzporedni stezi. Dejansko bi v najslabšem primeru padel na mene.
5 minut je ista časovna razdalja kot kadar sva skupaj na turi, zato lahko rečem, da sva bila skupaj. :)

Sladoled sem si kupil sam.

Pa to še ni vse kar se NI zgodilo na ta dan.
Še Maja je prispevala svoj delež.
Pravzaprav bom od Maje napisal samo polovico.
Celotna zgodba je preveč brutalna in ne bi rad bil kriv za kakšno rezanje žil.
V soboto mi je pod pretvezo, ki je sedaj že vsem zelo dobro znana (nimam denarja, reeevna sem, nimam za jest = potrebujem tretji rukzak) poskusila nekaj prodat za 100€.
Zaradi istih razlogov sem jaz moral zavrniti njeno ponudbo. Recesija.
Da bi vzel na odloženo plačilo seveda ne gre, če punca nima za hrano (da je brez denarja že en dan po plači je manjša, nepomembna podrobnost, posledica opustošenja po butikih v soboto dopoldne).
Pa je dala oglas na Bolho.
Da prodaja za 30€. Tri-deset!!!
Se zgodba o tridesetih srebrnikih res ne bo nikoli končala?

P.S.
Seveda Maacu in Žarku nisem imel kaj poročat o turi.
Kar je povzročilo mobilizacijo manjše reševalne odprave, pripravljene, da naju reši iz pekla na Helbidu. Hvala vama za vse.