Izlet na Koroško

En od boljših dnevov -letos :).
Kljub temu da sem zamudil na turo, kljub temu, da so mi zlikovci ukradli kolo ..

Včasih se za kakšno turo menim leta, kakšna pa uleti tako mimogrede.
Tako je bilo tokrat; "tamali" je predlagal eno od kmaluobveznihturzavsakegapravegagorskegakolesarja (ja, obstajajo takšne)
v nedeljo nisem mogel, v ponedeljek pa je nekako šlo. Spomin je zanimiva zadeva : vse ture, ki sem jih tam gor vozil, so kot bi jih včeraj.
In šele, ko pomisliš kdaj so dejansko bile vidiš koliko časa je minilo.
Sicer pa nič posebnega se ni zgodilo; razen da je cel niz okoliščin vplival da se mi je kar nabirala zamuda. Najprej me je soseda zaparkirala - prepričana je bila, da je svojega moža, pa se mi ob šestih zjutraj ni dalo razlagati, da se avtomobili identificirajo po registrskih tablicah, barva in model je premalo. V sklad za zamudo je prispevala sicer samo pet minut (od več kot polurne skupaj). Cesta, ki sem jo izbral kot bližnjico - moral bom še enkrat ugotoviti, kako sem jo preletel, ko sem šel nazadnje po njej - je bila prava ovinkasta, slow motion zadeva, ni mi preostalo drugega, kot da klapo, ki se je medtem že zbrala obvestim naj me ne čakajo.
V Mežico sem prispel nekaj čez osmo.

Za tisti dan so bile predvidene tri ture, namesto prve sem si našel mašilo. In sem se zapeljal kar po smučišču navzgor, sopihal na zadnjih metrih, dokler nisem prispel do odcepa, kjer je bila markirana pot. Pa je bila strmina obupna, malo sem se matral, potem pa še malo sopihal, malo pa rinil navzgor. V zgornjem delu, kjer se poteka po navadi spust sem opazil lepo singlo, ki je očitno po izohipsi prečila pobočje, prava lepotica. Iztekla se je na kmetiji, cca 100 m pred cesto, ki vodi na Pikovo. Ker je bilo časa dovolj, Pikovo pa je bilo na sporedu za popoldne sem na prvem možnem odcepu zavil in se potem lovil malo po gozdnih cestah, malo po kolovozih in na koncu pristal v Črni. Tu sem zasedel strateško lokacijo, užival v kavici in razgledu - pretežno na voznike, ki so delali štalo zaradi semaforja in del na cesti.
Pa so bile scene. Vmes me je Luka poklical da se tudi njim podira urnik - eden od udeležencev je zlomil nosilec menjalnika. Malo pozneje stopim v lokal, da si naročim še eno rundo, tačas ko čakam vidim, da je zlikovec zgrabil moje kolo in se odpeljal z njim. Je pa pustil svojega - ne bi bila slaba menjava, samo njegov bi mi bil malce prevelik :)

Konec posedanja, pridruži se še Klemen in zagonimo v hrib. V troje odpeljemo eno luštno turco potem nas Klemen zapusti, s Pospeševalcem pa se odpraviva do naslednje tarče.


Udoben vzpon po makadamki, vmes čvekava, še mala pavza na koči pod vrhom in potem, no potem je pa bilo kaj za videt. Zgornji, začetni del spusta sem na pol prehodil, vmes se čudil kako to, da na Lukata gravitacija ne vpliva tako kot na nas navadne ljudi .. vsekakor je bila zanimiva izkušnja videti v živo, kako se premika meja zvozljivega. Sladoledna orgija na koncu ture je bila pošteno prislužena. Ah, še to : Luka ima reputacijo, da sliši vse kar je narobe s kolesi tistih, ki vozijo poleg njega. Je pa šele ob tlačenju kolesa v avto opazil, da je njegov rotor precej "zračen". Tri vijake je posejal tam zgoraj, za seme, da bodo naslednje generacije lahko rudarile železo namesto svinca. Ostali posnetki so združeni v mičken film, škoda da bi se trudil narediti tisto kar ne znam. Lahko posnamem detajl vožnje, lahko posnamem traso - ne znam pa posneti lepega dneva.
Sicer pa , zakaj imamo mr.D-ja :)


Koroški dvojček, april 2009 from Tomo on Vimeo.