The Road Less Traveled

Rad uporabljam slavne&velike naslove. S tem se najlažje že v uvodu pokaže ali na epske dimenzije podviga ali pa na komičnost doživetega.
Pa tokratni naslov ni ne iz velike zgodbe, ne iz komedije. Čeprav ničesar komičnega ne manjka.

Zelo pomembno: projekt "razglednica z morja za Obya". Opravljeno. (Interni štos no. 3)
Veliko idej za ture dobim pač tako, da plačam stare "dolgove", obljube ali izgubljene stave.
Tale še ne vem kam spada, vsebuje pa obljubo. In en princip.

Skoraj deset let je minilo odkar je izredni Jone - "Dimnjacar" objavil svoj potopis in ga naslovil "Put kojim se rjeđe ide" - in me spomnil, da sem že malo pozabil na potepanja s kolesom.

Potepanje - ko ni predpisane smeri, obiskovanja "obveznih" točk in znamenitosti, ko se sproti odločaš kam boš zavil in kje boš vozil. Edino, kar je zacementirano, je kam se moraš vrniti.

Oziroma, kot je Frost napisal :

Two roads diverged in a wood, and I —
I took the 'one less traveled' by,
And that has made all the difference.

In vsakič, ko smo se pogovarjali o načrtih za tekoče leto sem dal v načrt vožnjo do morja in ležanje na plaži z možgani na off.
Nihče mi ni verjel , padla je obtožba, da še do morja ne bom znal pridet. :)
To pač ni skladno z mojo podobo "sneženega moža".
Čeprav je tisto, kar me pozimi navdušuje, mrzel zrak in ne snežna belina.
Psihologi bi pa rekli da iščem občutek in ne videz. Hu nouz, hu kerz.

Nekaj poskusov mi ni bilo priznano; koncept odhoda na morje vključuje menda tudi malo plavanja - in nekajkrat sem izbral napačna morja.

Sedaj, precej let pozneje je stvar malo drugačna, ni več časa za dolga potepanja po čudnih državah, za izvedbo je bila dobra tudi Hrvaška.
Tako sem pred tednom dni odrinil na potepuško-kolesarsko turo.

Pot: dom - Kočevje - Kolpa - Delnice - - Klenovica - in takoj ko sem prišel do obale, buč v morje. Ni me infarkt (interni štos no.1)
Ker tole pišem po skoku je posvem očitno, da me tudi slana voda ni razžrla (interni štos no.2) - moje zadnje kopanje v morju pa datira še v čase stare države.

Ok, da bo celotno poročilo bolj klasično: po kratkem počitku sem se vrnil v hribe - prečkal Velebit, vzpon na Rajinac, malo bluzil okoli Tulovih gred, nadaljeval do defacto Vukojebine (mogoče bi morali slovarček razširiti, poleg vukojebin obstaja tudi Pripizdina Spodnja in Pripizdina Zgornja) -in zaključil spet na obali. In še en skok v morje.
Vročih dni (in 2 kg prtljage ) sem se znebil tako, da sem del poti prekolesaril ponoči. Torej, nisem vzel šotora in podloge - samo spalka.
Nazaj, iz Zadra do Zagreba z avtobusom. Vsega se je nabralo nekih 500km in nekaj višincev. Na turi. V Zagreb sem prispel ob osmih zvečer, celo večnost sem kolesaril iz Zagreba - ful dolgo mesto je. V Dobovi sem zvedel da bi moral čakati na vlak do štirih zjutraj .. ni šans. Privoščil sem si samo pavzo, iz avtomata stresel vase dva kapučina, uredil zaloge tekočin in se spravil kolesarit do doma.
Tehnikalije in ostalo je v galeriji. Hecno, kljub večtedenskim pripravam - izbor trase, opreme za turo in podobno - šele dan pred odhodom sem se odločil s katerim kolesom, s kakšno "spalnico" in opremo bom šel na pot. Klinc, več je znanja več je dilem in več dela, da narediš manj slab kompromis.

Ok, tle lohk nehate brat .. sledi samo reciklaža zgoraj napisanega :)

Prvi dan

Malo pozen začetek - šele ob desetih dopoldne, mimo treh gostiln, ne mimo večih, mimo treh niseh šel. Tud toliko pirov sem spil.
Vožnja s kolesom po cesti seveda pokaže na nekatere spremembe v značaju naroda. Česa je največ ob ali na cesti ?
Mačkov ki niso preživeli desetega incidenta, ježkov ki so šli prepočasi čez cesto, odvrženih plastenk ?

Nič od tega. Kot najbolj pogost odpadek sem videl CD plošče.
Ali je razlog nebomvečposlušaltegasr*ja učinek ali pa ogorčenost nad slabim delovanjem protiradarske zaščite je brez večje raziskave nemogoče ugotoviti. Ah, ob vstopu v Kočevje nas (kolesarje) znak preusmeri na cesto, ki gre mimo največjih trgovin, gre pa mimo hmm etnološko in ekološko naravnanega naselja. Saj me ne bi motilo - vendar sem po zaslugi tega ovinka prišel do trgovine ob 19.59:59 bemu mater .. tako da sem nakup nekaj potrebnega "materiala" opravil na Petrolu. Kar me je gotovo stalo en evro več kot bi dal v Sparu npr. Potem potegnil naprej, do Dolge Vasi kjer sem našel plac blizu britofa. Kako priročno. Namreč dabi zaključil dan sem pomislil že malo pred Kočevjem (vas Gorenje ? ). Ravno sem zagledal fin travnik, ko sem zaslišal streljanje. Najprej sem pomislil da gre za lovce .. pa je trajalo celo večnost.
In glede na ovce, ki so se pasle kot da jo to nekaj povsem običajnega je bilo mogoče kakšno strelišče ali karkoli. A-a tle jest spal ne bom. Ker vem da zna kdo v tud kr tko v luft ustrelit, vsak naboj, ki gre gor pa tud dol pade. In ni mi bilo do tega da se zjutraj zbudim preluknjan. No ja, ne bi se :)

Drugi dan

Spal sem kot angelček - dokler me niso zbudili pohodniki, ki so šli verjetno na bližnjo Kočevsko goro. Kolk ta folk ropota s pohodnimi palicami ni za verjet ..

Sam potep pa .. takšen kot so ponavadi .. srečal dva kolesarska popotnika (Martin in Isabell) in da bo naključje še večje : srečal sem ju trikrat pa ni bil razlog kakšno naše izgubljanje. Naprej na klancu , nekje nad poti do Delnic, potem smo pili v različni gostilnah - očitno - in se srečali ponovno ko sem zapuščal Delnice. Jaz sem opravil vzpon in spust na Viševnico - spustil sem se na Fužine - in se tam spet srečal z njima. In tretje srečanje se s pivom zalije. In če je doza premajhna se vse skupaj ponovi. Imeli smo prijeten pogovor, to je bila njuna druga daljša tura in da bi bilo naključje še večje, začela sta kolesarit v Zidanem mostu in šla po isti trasi kot jaz do Delnic :)

Po "popivanju" sem se dvignil nazaj "gor" in med vožnjo po planoti po razdrapani cesti imel prvi defekt. Snakebite. Kar naenkrat se mi preostale 4 flike niso zdele dovolj. Zaflikam, nataknem kolo nazaj in ugotovim da je vožnje za ta dan dovolj. Najdem lep plac pod nekim drevesom. Razgrnem spalko, čelado pod glavo in koma. In čez pol ure me prebudi bitka med dvema zverinama, par metrov nad mojo glavo, oglašali sta se z glasom zahripanih mačk, za prevlado nad vejo .. ali pa celim drevesom. Upal sem samo da poraženec ne pade men na glavo :) Ni. Je pa padlo nekaj žira, orehov or samting.
Pozabil slikat drevo za strokovno analizo :(
Ne samo slikat, tud pogledal ga nisem :(

Tretji dan

Spust s hribov v že omenjeno Klenovico. Prvo kar sem naredil kot najbolj nujno - naravnost na pošto, razglednica za Obya.
Sem mu dal prednost pred pivom :)
Cena razglednice je bila seveda tudi izgubljenih skoraj tisoč višincev.

Našel fini prostor na plaži. Vrgel vse z sebe razen notranjih hlač(napaka!) in se vrgel v morje. Brez posledic :)
Postopek skok v vodo, skok do bifeja ponovil nekajkrat. To me pa je zaskrbelo - dodatne ponovitve prav gotovo ne bi bile brez posledic. Torej bo treba odriniti.

In sem odrinil ob 15.00, ko je termometer na HAC-u kazal 43 stopinj.
Sam klanec pa : bednih 724m višinske razlike, cca 14 km, do Alana. Sem si mislil eno urco, kolikor potrebujem do vrha bom že potrpel.
Vendar sem temperaturo napačno vstavil v enačbo. Pa tudi višina ni bila raztegnjena na 14 km :)
Da skrajšam zgodbo o klancu. V lovski koči na vrhu sem pil pivo ob sedmih. Lahko bi pa tudi šnops; pijem rakiju , da ubijem tugu.press, nad trapasto odločitvijo - namesto da bi se še celo popoldne namakal v morju in potem opravil z klancem v eni urci .. sem se ubijal po nepotrebnem po tisti vročini.
Zanimivost med vzponom : skoraj po celi cesti sem vozil mimo konj ali ovčk, ki so se prosto pasli. Nobene krave. Zanimivo samo zato, ker na živali opozarja, kot dobro vemo, prometni znak krava na cesti.
Razen če ni bil znak postavljen zaradi nekaj zelo "spretnih" voznic :) Ne, ni ker bi potem moral tak znak bit na našem parkirišču.
Sem pa zaspal "na stikalo", on-off. Ali me je zdelal klanec ali štirje piri - nikol ne bom vedel.

Četrti dan, najdaljši dan

Zbudili so me konji - čeprav sem spet spal par metrov od pokopališča na vrhu - btw : pokopališče ima stokrat več prebivalcev kot naselje - je očitno njihov teren. Mimogrede, pogled na konja z žabje perspektive (dejanske žabje!) je ful zanimiv.

Prijetna vožnja po še bolj prijetno svežem jutru do prelaza Vratnik je hitro minila enostavno in brez posebnosti. Če odštejem nekaj kar me je presenetilo ; izza enega hriba sem videl nekaj kar je bilo še najbolj podobno elisi. Za hip sem pomislil da sem zapeljal skozi črno luknjo - ker mi je stvar delovala še najbolj podobna onemu spomeniku pri Makarski :)
No, par ovinkov pozneje je bila stvar jasna : cel greben je bil posejan z vetrnimi elektrarnami.
Na samem prelazu je sicer samo opuščen motel, ostanki neke utrdbe in seveda razgled. Pa stric, ki prodaja šnops, vino, med in sir. Ker mi nič od tega ni prišlo prav sem se spustil malo nižje, do gostilne, kjer sem dopolnil zaloge vode - po takšnem dnevu se na vrh ne sme brez treh litrov. Sam začetek vzpona je brutalen , strmina takoj. Tako sem si rekel - če ne gre na pedala vsaj 6kmh razjahaj in rini, da pa se mi ne bi ponovil "klanec" prejšnjega dne, sem si zabičal da pred vsako pavzo naredim vsaj 150 višincv ..

In je šlo do vrha. Kjer v koči ni bilo ravno neke gneče : vsega skupaj 3-4 ljudje. Grah sa klobasicom, velebitsko tamno in gremo naprej. Mimogrede : za vzpon sem porabil 2.7 litra tekočine.
Tu sem naredil tudi prvi obračun porabe energije in obdelal opcije za nadaljevanje. Malo spremenil potek zamišljene trase, prevozil samo pol tiste poti (ki je ne omenjamo) in se spustil v smeri proti Kruščičkem jezeru.
Miroslav je pred par dnevi odfural tam eno turco, opis bo kmalu na njegovi strani in odločil sem se da si zadevo ogledam. In seveda - da izkoristim priložnost za skok v vodo. Po mojih izračunih naj bi uspel priti v dolino, do jezera, še dovolj pred temo, da si najdem primeren plac za prenočitev. Vendar sem v dolini naredil manjšo napako, v eni od vaških gostil sem se malo preveč zadržal, v coni jezera sem bil ob trdi temi. In nisem se znašel pred vodo, pot mi je zaprla zapornica in ogromna tabla access restricted .. v šestih jezikih najmanj in meter visokimi črkami.
Matr, sam še debata z vojsko bi mi manjkala. Pa ni bila vojska, objekt je bil od HEP - hrvaški štromarji. Bil sem na napačnem "vhodu" za pot ob jezeru.
Ni bilo druge kot da se vrnem malo nazaj in najdem primeren plac za prenočitev. Ah še to; vse to se je dogajalo v coni, ki jo je "polkovnik" opisal kot : prvo nešto protrči pa psi laju ili psi laju pa nešto protrči .. in to dejansko drži. Na vrhu klančka me je z leve začel loviti en pes, kmalu se mu je pridružil še drugi. Na običajne kletvice, ki povzročijo da psi nehajo lajat in se umaknejo nista trzala. Ko bi me videli kok sem pospešil po klancu :)
Podatek, ki si ga velja zapomniti : prva ubežna hitrost je 25 kmh. To za beg pred psi. Mimogrede : pred leti sem zabeležil tud hitrost s kateri ti roj mušic sledi v klanec - 9 kmh je dovolj da te pustijo :)

Popravek : Pikolovski (defacto) bralec je ugotovil, da je prava hitrost 14,6 km/h. Vir!

Drugi podatek : ali imajo psi zelo podaljšano horo legalis ali pa so na prostem ves dan. Bolj se nagibam k drugemu.

Ko sem odbajkal dovolj daleč, da je pasji lajež ponehal sem zalegel in spal kot angelček. Ni kej, opolnoči se lažje zaspi kot pa ob devetih ...

Peti dan

Tokrat me niso zbudile živali .. nekje daleč je nekdo sekal drva. Že ob petih zjutraj. Očitno nima sosedov, ki bi mu težili. Ali pa so manjšina, ki ne sme težiti - saj veste, čudno območje.
Pripravil sem se stvari in se odpravil nazaj proti jezeru. Onadva včerajšnja sta me pričakala. Vendar sta na Beži! Marš! reagirala pravilno in mi ni bilo potrebno, sedaj v klanec, voziti z ubežno hitrostjo :)
Kar pa mi ni uspelo ob naslednji hiši : trije črni cucki, malo večji od podgan so se zaprašili vame in enemu je uspelo, da me je malo oklal. Hm, da vidim ..jap lepo zaceljeno je.
Važn da ni mojih lepih štumfov uničil. Ok, jezero : vožnja ob njem je prijetna, gozdna cesta in kolovoz. Voda ob osmih zjutraj je pa mrzla. Preverjeno. Sam kar se mora se mora in če ni tuša ..

Osnovni načrt ture sem spremenil - za vrnitev domov sem namesto vlaka iz Splita (in vmes še obiska enega kuclja) izbral avtobus in Zadar.
In potem ko bi bil na drugi strani Velebita bi smuknil še do Paklenice. Torej bo potrebno čez sv.Rok oziroma Mali Alan.
Stara cesta, za katero sem se ves čas spraševal čemu je bila namenjena in zakaj ni asfaltirana - saj ne da bi rabil asfalt, samo zanimalo me je zakaj ni uvrščena v redno uporabo - je bila precej udobna, senčna pot na drugo stran.
Ah, fotkanje. Scena na vrhu je bila prav zanimiva, pomislil sem da bi se tu pregrešil in naredil eno pozersko slikco. Postavim aparat in v zadnjih sekundah pred proženjem ga veter premakne. Demit!
Ok, bom pa naredil eno kar tako z aparatom v izegnjeni roki. Slika je sicer uspela, vendar : peti dan sem že na turi in nisem več tolk lep kot prvi dan. Ali četrti. Ni za objavo :)
Potem je sledil spust po šodrastem morju. In orkanski veter na drugi strani, tam kjer je postavljen kamniti zid, ki varuje osamljeno hišo pred naleti vetra. Ali pa kak drug razlog - bom raziskal.

Prav v tistem trenutku, ko sem bil na začetku zida sem opazil kolesarja, ki se je spuščal z druge strani Gred .. par ovinkov nižje me je pričakal. Samoborčan, dokler sva se vozila vštric sva počvekala in on mi je tudi razložil zgodovino in namen ceste .. pa tudi od kje ime Tulovim gredam.
Sam spust po šodrasti cesti je ob nasprotnem vetru na trenutke zahteval prav močno pogajanje, pozneje na asfaltnem delu pa je prav tako šlo iz skrajnosti v skrajnost. Letelo, ko sneta sekira ali pa zahtevalo poganjanje navzdol. On je na začetku vzpona pustil avto, dogovoriva se za pivo "u birtiji koja je neki kilometar niže ..". In se odpeljem proti gostilni.
Pa je po kilometru ni. Pa po drugem tudi ne .. pa petem tudi ne .... no, na izi nadaljujem in čez čas mi pride nasproti, da mi pove da je do gostilne še dvesto metrov. Za evidenco : do prve gostilne je po spustu z svetega Roka še 12 km. Klinc, vožnja z 200 kmh po cesti verjetno rahlo vpliva na dojemanje razdalje :)

Po nekaj pirih (in ko govorim o pivu imam v mislih brezalkoholno Ožujsko Cool - da ne bo kakšnih podtikanj) se je on zapeljal do Zatona kjer je počitnikoval jaz pa sem se spravil poiskat primeren plac za prenočitev.
Najdem ga, takšnega finega - podloga iz iglic, rahlo zaščitenega še s parimi drevesi. Zalegnem in koma. In potem, potem je začelo pihat ko pri norcih : veje nad menoj je upogibalo, samo čakal bi lahko na kakšen crack in poleno na glavi .. odločim se za premestitev na čistino. Kljub vetru je bilo toplo, zadrgo na spalki sem imel pri nogah odprto v dolžini cca 50 cm pač da mi ni bilo prevroče pri nogah. Vendar je veter, ki je izmenično spreminjal smer, povzročil tunelski učinek - pri nogah mi je uletaval noter in pihal direkt v ksiht.

Šesti dan

Do Starigrada. Paklenica.
Nazaj grede ne naredim napake, ki sem jo storil v Klenovici. Pravzaprav dveh napak : našel sem fini kotiček v Selinah, za namakanje. In se slekel do nazga, namreč notranje hlačke s pleničko se dolgo, predolgo sušijo. Ad fini kotiček - v sedanjih časih ni več problem če te vidijo, večji problem je da mislijo, da se razkazuješ. No, morje je bilo toplo, voda globoka, tako da se je dalo po človeško not in vsaj dve ure sem še glumil mroža. Saj veste, ko se valjaš v vodi, malo plavaš, malo se obračaš na vamp, pa malo na hrbet pa ... skratka valjanje. Hmmm .. če pomislim, postopek je podoben obračanju pujsa na ražnju le da se tu vrtiš sam :)

Ok, konec. Šibam v mesto ... proti Zadru .. in na avtobusni postaji majhen šokec, ni šans da me danes vzamejo na bus, vse rezervirano (jaz seveda nisem mogel rezervirat ker nisem vedel ne kdaj ne kje bom končal).
Prvi razpoložljivi : naslednji dan opoldne, ne .. ta nima placa za kolo, torej ob 16.25. Prav, bom pa podaljšal potep. Vrnem se v staro mestno jedro, v eni agenciji se na hitro dogovorim, da mi najdejo poceni+blizu sobo za samo eno noč. Po dveh klicih je zadeva urejena - vse je ok, gazda samo zmiguje da je soba v drugem nadstropju - vključno s placom za kolo odložit. Brez skrbi, ni problem.

Stuširam se in tako, svež kot jutranja rožca ugotovim da je moja oprava malo, no ja umazana&dišeča. Vendar sedaj vem kako se tem rečem streže : skok do Kitajcev - 10€ sem investiral v kratke hlače, majčko in natikače. Na tržnici bi me vse to stalo zihr! 3-4X več. Nazaj do sobe, spreoblečem se v novo nabavljene stvari, in voila - stilska preobrazba v Čeha narejena. Nazaj v mesto, fina večerjica, pa sladoledi in pivo itd ..

Ko zaključim nabavim še plastenko ledenega čaja, četrt kile časopisov in se vrnem v sobo. Btw : Čehi so glavni tam dol - bend ki je špilal na glavnem trgu se je publiki obračal po česko ? o kvaliteti pa - če je včasih oznaka terasni bend pomenila nekaj ŽLJ kategorije .. po slišanem sodeč je za nastop na glavnem trgu dovolj še en razred nižje.


Sedmi dan. In malo osmega.

Še en krog po mestu - prvič sem v Zadru, zanimivo se je sprehodit po takšnih krajih in ugotavljati kakšna so opolnoči in kakšna ob sedmih zjutraj - ko so zunaj predvsem domačini.
Kavica, časopisi, nabava "spize za put", uprem se skušnjavi, da bi skočil do internet caffeja - sedem dni me ni bilo in jaz dobro vem kaj se mi v sedmih dneh nabere - nažalost.

Pred odhodom še malo pokruzam s kolesom po mestu - in fašem defekt. Hm. Spet snakebite. Površna vožnja čez robnike.

Vožnja z avtobusom : b.p., udobna in hitra. Ob 19:50 sem v Zagrebu.
In ob vlačenju kolesa presenečenje : guma, ki sem jo pred odhodom zaflikal je bila prazna. Pa sem bil popolnoma prepričan da sem jo dobro zaflikal in napumpal. Nič, najprej se odločim da jo dopumpam.
Zadoščalo je, naslednjih 95km nisem imel težav.

Sem pa napačno ocenil, koliko časa mi bo vzela vožnja od postaje do meje. Po razdalji in konfiguraciji terena (=ravnina) sem mislil da bom tam v malo več kot eni uri. Pa se je vožnja skozi Zagreb, do Zaprešiča vlekla kot črevo. Prevsem ker se po pločnikih in stezah kolikor jih je bilo ni dalo voziti hitro.

Obmejni organi na obeh straneh prijazni, kratek čvek z njimi, očitno je kolesar ob tej uri zanimiv :)

Tko, to je to. Saj vem , lahko bi napisal potopis, prepisal znamenitosti o krajih in pokrajini iz že objavljenih opisov, napisal kilometre, višince in porabljene ure, herojski vzpon s kolesom prav na vrh hriba, izgled hiš, zakaj se še vedno vidi, da se druga svetovna vojna na Hrvaškem šele končuje, da domovinska še ni končana, zakaj je kazen za polaganje min v minska polja smrtna, zakaj je nekdo srečen ker lahko živi v podrtiji, njegov sosed na drugi strani ceste pa v popolnoma novi bajti, da po naključju v skoraj prazni vasi vidiš spominski športni objekt za mladino ki je ni in da se 300km pozneje pelješ mimo kraja kjer je padel isti heroj, ki mu je to posvečeno, zakaj se v enih gostilnah menijo o pripravi pršuta v drugih pa, kako se je vojna narobe končala ... vendar vse to je interpretacija o drugih. Samo o svojem početju lahko vsaj pravilno pišem.

To je vse.

No skoraj vse. Rezervni "veliki" naslov je bil Seven percent solution. Če je kolesarjenje naša odvisnost, če so spusti po "kvalitetnem materialu" tisto ta pravo ... potem je treba vedet da je doza ki zadane sedemprocentna - preden stvar preide v zaključno fazo. Približno toliko "kvalitetnega" materiala se mi je nabralo na 600km dolgi poti. Vendar naslov ni dovolj "slaven".

Tako da : mislite da sem kak ljubitelj poezije ali Frosta ? Pravilno, nisem. V enem od časopisov, ki sem jih kupil v Zadru za branje na avtobusu je bil oglas za ugoden nakup žepnih knjig.
Ena je imela naslov Put kojim se rjeđe ide. Seveda mi je bil naslov zelo znan.
Pa so ponujali tole zadevo : http://en.wikipedia.org/wiki/M._Scott_Peck.
Meni je guglanje pokazalo še na Frosta.
Od katerega sicer poznam samo eno pesem - pa še to zaradi enega brezveznega filma. Vendar ima catchy verz.
In je tako na koncu vse prišlo na svoje mesto.

P.S.

Slik ni. Preveč dela bi bilo potrebno. So sploh potrebne ?
Hana, oprosti ker sem ti odvzel možnost za povračilni udarec.