Povod za tole objavo je bil moj smeh ob filmu z istoimenskim naslovom, scena, ki se je zgodila v 78-ti sekundi filma, vendar pravi komad za poslušanje pri branju tega posta bi bil Ozzy (če se komu še da ukvarjat z besedilom) in sicer tale komad.
Komad je seveda tudi v enem drugem filmu : PITCHFORK IN BULL'S EYE
Vedno, ko gre za "ocenjevanje" se najprej vprašam, kaj mi daje pravico, da nekaj ocenjujem.
Vendar, še vedno ko so objavili kakšen film - in bili pohvaljeni, se niso obregnili ob nikogar, ki je izrekel oceno. Torej, ocene so sposobni sprejemat.
Nastanek Maurovega materiala, fotke in filme, sem imel srečo spremljat od samih začetkov.
Škoda da je "počistil" svoje albume oziroma jih spravil pod "ključ". Ni namreč samo odličen snemalec, tudi odličen fotograf je.
Filmi. Ste mogoče kdaj razmišljali kako nastajajo?
Iz samih začetkov so nam seveda najbolj znane burleske. Pa ste bili mogoče kdaj pozorni na to kako so "tekle"? Zaradi uporabe samo ene kamere, posledično tudi enega kamermana, se vse v kadru dogaja od leve proti desni in od desne proti levi. Kamera je pač postavljena v središče in samo sprememba smeri snemanja je tisto kar omogoča spremljanje dogajanja. Kot bi snemal gledališko predstavo.
Kaj ima to vezo z Maurovimi filmi?
Tudi razvoj njegove produkcije je kopija razvoja Hollywooda: Prvi začetki, samo njegovi posnetki, kjer je vse posnel in montiral sam. Seveda vsak rad dela stvari boljše. Iz faze, ko je filmčke snemal kar z roko med vožnjo na kolesu in občasnega zaustavljanja med vožnjo, se je s stopnjevanjem težavnosti vožnje povečevalo tudi število postankov med vožnjo.
Sledila je faza dva - povečalo se je število bolj naštudiranih kadrov. In ne samo to. Če je prej snemal "na trasi", se je v tej fazi že dvignil na višjo točko ob poti, kadri so postali bolj globinski, niso samo horizontalen "švenk".
Nadaljevanje je bilo logično: sedaj snemajo vsi, več kamer, več zornih kotov. Vse v redu, ker se še vedno snema samo vožnja.
Kar je sledilo v zadnji fazi pa je nekaj drugega. Prvič smo dobili namensko vožnjo za film.
Nastop. Stage act. Vožnjo po scenariju.
Saj vsi na turi rečemo: "Počakaj, da se postavim,...da te slikam,...posnamem." Vendar je to še vedno samo snemanje realnega dogajanja. Tudi ko rečemo: "Nasmej se" ali "Pači se za kamero", to še ni sprememba vožnje zaradi snemanja.
Ko pa nekomu rečeš: Pelji se tako, da bo na posnetku tako ... to je pa že nekaj drugega.
Sedaj je prav, da povem še nekaj o sebi. Obožujem film in fascinira me predvsem dobra montaža.
Zvrst, ki jo najbolj obožujem, pa so reklame.
Ste se kdaj vprašali koliko mora dati od sebe ekipa, da ustvari nekaj hudo dobrega in to stlači v 15,30 ali 60 sec? 15 sekundne reklame so ponavadi sesekljane 30 sekundne in tu sem prvič postal pozoren na eno samo samcato sekundo. Na zadnjo.
Opazil sem, da je kar nekaj hudo dobrih reklam za eno sekundo predolgih. Dovolj, da je včasih grimasa na obrazu igralca predolgo prisotna na zaslonu ali pa da kader deluje zmrznjeno v zadnji sekundi. To sicer ni vedno krivda režiserjev teh istih reklam, običajno gre bolj za šlamparijo režiserjev/montažerjev reklamnega bloka na TV.
Zanimiv efekt - če si pozoren na tisto ključno sekundo. :)
In sedaj smo pri Maurovem zadnjem filmu in sceni, ki me je spravila v smeh. In me še vedno, samo da pomislim nanjo. Ker je edina režirana scena v filmu. Scena, ko se vozijo pred oknom neke ruševine.
Vsi vemo kako je to v praksi potekalo. Padla je komanda, verjetno nekaj v stilu: "Počakte, da grem jaz noter, pol se pa počas vozte mimo, da vas vse lepo posnamem."
In tu se še najbolj vidi kaj meni naredi ena sama samcata sekunda. Če bi bil ta prizor samo za eno sekundo krajši ali daljši bi deloval - no ja, skoraj naravno. Pravzaprav popolnoma naravno. Pri tej hitrosti pa...ne, ne morem napisat asociacije, ki sem jo dobil. Ne bi bila pravična.
Resolucija posnetka je na žalost preslaba, da bi se lahko odločil ali se nalašč držijo smrtno resno ali pa se tudi njim zdi smešno in samo stiskajo zobe, da se ne bi krohotali tudi sami. Ker pa je pozneje Marko spraševal Maura kaj za boga se Tomotu zdi tako smešno (in jaz mu tega takrat še nisem povedal), je bolj verjetna prva možnost.
Kakorkoli, upam, da ta četrta faza ne eskalira. Ne želim si videt CGI efektov v njihovih filmih.
Sedaj sledi advocatus diaboli part za vse vpletene.
Zapisi na blogu in komentarji so seveda nadomestek pogovora, ki bi ga ob normalnih pogojih imeli za šankom ali kje drugje, kjer ne bi bili prisotni ostali in kjer bi bila večja možnost vprašati še kakšno vprašanje ali pa pojasniti kar je mogoče čudno napisano tu. Vendar je to potrebno vzeti v zakup.
Pa to ni diaboli part.
Mene zanima vse kar vidim in vedno si postavljam vprašanja. Zato včasih na glas razmišljam.
In v tem primeru razmišljam ali je vsa ta "high" produkcija vzpodbuda za ostale, da tudi oni naredijo nekaj tako dobrega, ali pa je ravno obratno, kriva, da so utihnili in poniknili vsi tisti, ki imajo kaj za pokazati, ampak tega ne naredijo ravno zaradi tega, ker ni tako dobro?
Vsak film je zgodba. Ima vsebino. Ima pa tudi sporočilo. Včasih namerno, včasih posredno. Da ni nepremagljivih ovir, nezvozljivih poti. Za vsake oči nekaj. Seveda je vam lahko popolnoma vseeno - ali pa v veselje - da se vsaj dva čudna gledalca vašim izdelkom občasno nasmejita in da v nekaterih gledalcih verjetno vzbujate zavist, nekaterim pa samo povzročate komplekse.
Ob ogledu Ozzyevega spota sem prvič videl, kje je bil posnet. Častna!!! Popolno & zabavno naključje. Poleg besedila, ki je vzpodbuda za vsakogar, da presega (svoje) omejitve je na nek način tudi lok med dvema vašima izdelkoma, ki sta v mojih očeh mejnika. Kar naenkrat se ni več samo "snemalo" ture, začeli ste snemati film. Pa s tem ni nič narobe, še vedno je šlo zgolj za dokumentarno gradivo, le da je bilo boljše posneto. Težava pa nastane, ko se začne za potrebe filma potvarjati resničnost - torej, ko tudi kolesarji postanejo igralci. S tem ste zabrisali še zadnjo mejo med dokumentarnim in igranim filmom. In to se je zgodilo v tem kadru. In temu sem se smejal.
Pri tem zavidam mojemu prijatelju, ki mu zadostuje na vprašanje "zakaj" odgovarjati z "Zato!", včasih tudi s tremi klicaji namesto enega. Jaz, jaz bi rad znal odgovoriti na vprašanje zakaj z "Zato, ker ...". In zaradi skromnosti bi verjetno bil zadovoljen tudi samo s piko na koncu stavka.
Kakorkoli že, moje obdelovanje filmske tematike je zaključeno.
Se mi je pa zdelo prav, da je kot zadnje "poglavje" objavljeno na tem mestu.
BANG! BANG! I'm Dead!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
9 komentarjev:
Torej, kar takoj priznam, sam sem odgovoren za ta kader. Komanda je bila: Mauro, skoči v kasarno in nas posnami, ko bomo peljali mimo oken. In, mimogrede, drugače kot mimo oken se tam ne da peljati ;-)
Kot si zapisal, med snemanjem se trudimo, da bi vsak kader posneli malo drugače, skratka čim bolj raznoliko, z dinamiko, globino... Ta kader je bil eden bolj 'drugačnih'.
Zakaj smo tako resni, to pa ne vem odgovora!
Sicer pa je dirigiranja zaradi snemanja bolj malo. V stilu, počak mal, da posnamem. Ali pa, pejte vlakca. Ali pa, dej posnami eno pozersko, ko pribajkam na vrh. Po možnosti po tistem, ko smo že kako uro nosili kolo.
Saj bi bilo še več tega, pa je akterje zelo težko prepričati, da gredo zadevo ponoviti ali da poslušajo navodila. Težka je snemalna...
Tomo: "Kar je sledilo v zadnji fazi pa je nekaj drugega. Prvič smo dobili namensko vožnjo za film.
Nastop. Stage act. Vožnjo po scenariju."
Bom še bolj precizen. Pri tem kadru ni šlo za namensko vožnjo. Točno tam gre pot, točno tam se mora peljati. Šlo je, kot sem zapisal že v prvem komentarju, za izbiro položaja kamere. In tu smo pa vse bolj izbirčni.
Bom še bolj precizen. Pri tem kadru ni šlo za namensko vožnjo. Točno tam gre pot, točno tam se mora peljati.
Pa se vedno vozite mimo ruševin tako kot goske, ki gredo druga za drugo čez cesto? :)
Ena sama sekunda vam fali v tem kadru. To je hotel povedat. Zato stage act, ker tisto ni bila "naravna" vožnja.
Sem te imel na sumu, moj primary suspect si bil - sicer pa nisi zastonj šef klinike.
Jaz bi rad gledal tudi drugačne filme vendar so vaši edini, ki jih redno gledam, edini ste, ki imate redno proizvodnjo.
In čeprav mi vsi niso všeč, upam da nikoli ne boste podlegli okusu publike – tako mojemu, kot tistim, ki so jim vaši izdelki všeč..
Navsezadnje imajo ostali enake možnosti, važna je tudi ideja ne samo kulisa. Tudi gledalci imamo svoje opcije, eni gledajo kuliso in jajca, eni dihanje foxov, eni kaj dogaja pod zadnjim kolesom. Meni zaenkrat še ni težko gledat popolnoma vse.
Vendar tako, kot obstaja pri fotografiji decisive moment - od stotinke v kateri je pritisnjen sprožilec je odvisno kaj bo posneto med živim dogajanjem, tako tudi pri filmih obstaja sekunda, ki pri gledalcu sproži občutke s katerimi bo gledal nadaljevanje ..
Tvoja trditev, da se drugače kot tam mimo peljati seveda drži. Kar dela sceno režirano seveda ni izbrana pot, “režirana” in ponovljena je za potrebe filma
Iz ostalih backstage posnetkov je sicer razvidno, da ponavljate tisto, kar v prvem poskusu ni bilo prevoženo in ne tisto, kar ni bilo posneto. In je namen ponovitve prevoziti in ne posneti.
Do ponavljanja zaradi snemanja imam mogoče tudi zaradi osebne izkušnje čuden odnos : pred mnogo leti sem bil v eni družbi na potepanju s kanuji. Ene brzice smo ponovili za kamero. Pri tem smo uspešno polomili čoln in en navaden izlet spremenili v epopejo, ki jo nekaj vpletenih ne bo pozabilo do konca življenja.
Zgoraj sem namignil, da ne želim videt CGI-ja v vaših izdelkih – in kot po naključju si ravno v tistem trenutku nalagal izdelek, ki zametke tega vsebuje. Sedaj me je strah , da boš podlegel ikonografiji bergfilma, Pikico prisilil, da si pusti dolge lase, splete kitke in vozi brez čelade (ok, to je joke :) )
p.s.
Na pol retorično vprašanje : ko bodo ustanovili klub tistih, ki bi si raje roko odrezali, kot pa priznali, da nimajo popolnoma prav – obstaja velika verjetnost, da bomo vsi mi častni člani.
Zanimiv spis.
Morda bom kdaj drugič dal daljši komentar, morda ne, bi pa pripomnil glede ponavljanja. Trenutno je še vedno v ospredju iti na turo, doživeti, (pre)voziti, potem je šele zajemanje utrinkov. Čeprav se včasih zdi nasprotno, da je slikanje in poziranje glavni namen - pa ni. Razen takrat, ko je in se gre z jasnim namenom ven. V takih primerih pa se določen kader odpelje tolikokrat, da je najprej zadovoljen fotograf, potem še rajder in na koncu oba :)
Me pa vsaj mene osebno trenutno ne vleče v smer, katero forsira večji del industrije in del bajkerskih vsebin gledajoče publike, to je več fokusiranja na spuste, hitrost, akcijo, skoke. Nekje sem dobil občutek in celo jasen nasvet, da so te zadeve zaželene in če bi taki muviji prispevali k prepoznavnosti in morebiti nabiranju sponzorjev, potem raje ostanem na območju, kjer ustvarjam(o) iz lastnega zadovoljstva, kot pa se dati v okvire, recimo temu MKTG showbiznisa.
Po pogovoru večine ("Miha ima za zbolet." ;-) ustvarjalcev filma lahko zapišem, da nam sicer srž in "smešnost" tvojega sporočila še vedno ni čisto kristalno jasen. Ampak nič bat, "kao" se nam seveda sanja, kam strelja tvoja puščica. Vsekakor z veseljem preberemo vse kritike in od polemičnih človek največ odnese.
Zdaj bom postavil še bolj precizno trditev. Tisti kader je, priznam, nekoliko na silo odpeljan. Kader sicer spada v dirigiranje v smislu "En za drugim pejte, boste vlakca peljali!" Taka komanda sicer tudi mene moti, posebno poudarjanje kamermana, da naj peljemo en tik za drugim - to mi je pa čist mimo. Ampak tako Mauro kot Luka sta pristaša takega vlakca in to naj bi "kao" izgledalo ful dobr, meni se pa to vedno zdi prisiljeno, umetno. Veliko bolje bi bilo z malo distance med kolesarji in to z različnimi razdaljami in malce različnimi hitrostmi. Če sem v takih posnetkih zadnji, jih v mojem smislu tudi poskušam "zminirati".
Torej, da sklenem, ta kader bi morali definitivno še enkrat ponoviti posebno za kamero. Z malo zaleta, bolj dinamično in ne en čisto drugemu za rito. Na filmčku bi to potem izpadlo povsem naravno. In prav to bi bil pa potem v resnici v nulo zrežiran in odpeljan kader. Ti bi ostal brez smeha, vsi skupaj pa brez razmisleka.
CGI? Nobenega ni v ta lipem, pardon ta novem filmu. In v siti sapi priznam, da nimam povsem prav... ;-)
Torej, da sklenem, ta kader bi morali definitivno še enkrat ponoviti posebno za kamero. Z malo zaleta, bolj dinamično in ne en čisto drugemu za rito. Na filmčku bi to potem izpadlo povsem naravno. In prav to bi bil pa potem v resnici v nulo zrežiran in odpeljan kader. Ti bi ostal brez smeha, vsi skupaj pa brez razmisleka.
Kot Luka zapiše, mi gremo prvenstveno ture "doživet" in snemamo spotoma. Prav zato kadra nismo ponavljali. Pač v smislu, če ne rata iz prve, kadra ni...
Tista scena je bila seveda priložnost, ki je noben lovec na kadre ne bi izpustil.
Pokvarili ste jo pa slabi igralci :)
Ritem pedaliranja, razmak med vami vse to mi je pač padlo v oči in posledično preklopilo način gledanja.
Do uporabe kulis imate vso pravico, navsezadnje ste se pošteno namučili za njih, jaz bi rad samo vedel, kdaj gledam dokumentarec, kdaj pa igrani film.
Kar bi rešil že napovednik :)
S tem, da je igrani film tudi "težka kategorija", vsak film, ki ga posname solist, je igrani in včasih uspe bolj včasih manj.
Verjetno je še največji "krivec" to, da Vas nisem pripravljen gledat kot igralce.
Pa še to : v vašem me je zmotila ena scena, glede pristopa sem videl nedavno en hujši primerek (po številu "zgrešenih scen" - vendar ga nisem omenil, ker gre za avtorja s katerim se je težko pogovarjat. Kar pri vas ni problem. Hvala.
Tomo, hvala tebi.
Objavite komentar