Izlet na Dolenjsko (Ravnina)

Ugotavljam, da se kar same pojavljajo nekakšne tradicionalne turce.
Tale relacija je padla že četrtič.

Tomi me je povabil na roštilj. In sem sprejel povabilo.

Da popravim število ur na kolesu, ker mi je en strokovnjak rekel, da mi manjkajo) sem se odločil, da grem po svoj funt mesa kar s kolesom.

To ne pomeni, da sem zajahal kolo in se odpeljal do obale in nazaj .. to bi naneslo skoraj 400 km, tolk usekan pa tud nisem, da bi to v šusu delal.

Zadnje čase imava prakso - ker jaz ne hodim "dol", Tomi pa ne "gor", da se srečujeva na nevtralnem terenu .. dolenjska ali kočevski konec. Baje bo konec leta drugače :)

Pot dol sem izkoristil še za ogled dveh kucljev za katere verjetno nikoli ne bi našel pametnega razloga za ogled.




Lepo spočit sem nabral na izi nekih 100 km, ko sem se znašel v Novem Mestu.
Tam sem jih nabral še nekaj dodatnih - Novo Mesto je poleg Celja meni eden od najljubših koncev za dezorientacijo. Bom že obvladal enkrat.

Sledila je še zadnja faza : da vse ne bi bilo prelahko je cilj praktično na vrhu hriba.
Pa dež, ki je cel dan po malem grozil je začel padat ravno takrat.

Za zadnjih deset kilometrov in tristo višincev sem porabil skoraj eno uro.

Tudi po zaslugi pametno postavljenih kažipotov.
Še preden sem začel z vzponom v zadnji klanec me je Tomi vsaj trikrat poklical na mobi.

To sem najprej pripisoval njegovi skrbi, da zaradi redko posejanih kažipotov ne zgrešim.

Pa je pravi razlog bil nekaj povsem drugega.
Bom povedal - kot vedno so daljša bajkanje priložnost za pametne ugotovitve :)

Namreč medtem, ko sem bluzil tja gor ni bilo za spregledati, da je večina hiš povsem praznih, tam pa kjer so še bili ljudje so se pakirali ali odpravljali v dolino. In to je bil tudi resnični razlog za Tomijeve zaskrbljene klice : ljudje tam gor se bojijo teme in vampirjev.
Zato ni nikogar več gor, potem ko se stemni. Simpl.


Potem ko sem premagal še zadnje višince do Tomijeve utrdbe na dolenjskem mi je bilo tudi jasno zakaj je on prenehal s prakso vožnje od doma do tja .. zelo nehumana strmina je na koncu. In še dobro da sem se jo odločil prefurati .. ker je na vrhu bil en kup škodoželjnih gledalcev.

Tomi se tudi boji vampirjev - zato je gor povabil okrepitev, kolege z foruma, tisti dan so odfurali še nek turističen maraton in šele potem so se prepustili uničevanju mesnih zadev .. pa je vseeno ostalo dovolj zame, dovolj še za popotnico.



Nazaj grede sem se ustavil samo v eni slaščičarni, ki je bila ravno ob poti .. moj organizem potrebuje ustrezne količine kofeina, vešče postavljena korita z sladoledom so pa tudi pripomogla k malo daljši pavzi od načrtovane. No, potem je šlo pa kot ponavadi. Padel je še test ene sveže izdelane lučke*, o tem bom posebej enkrat nekaj napisal. Sicer je pa ves čas deževalo, precej na pogosto posejana pokrita avtobusna postajališča sem izkoristil za krajša vedrenja pa tudi uničevanje vsega kar sem imel v nahrbtniku.

Malo izza polnoči sem bil doma.
Tuširanje, potem pregled pošte .. same dobre novice. To mi je všeč :)

Danes je padel med pogovorom še en komentar : dober si, da si upaš sam tam ponoči.
Moram zanikati. Ponoči že grem po tistih cestah. Enkrat bi pa rad ponoči šel še malo višje, po grebenu. Pa me je malo strah.
Čudni kraji so, pa .. so še hujša bitja od vampirjev :)