Hitri tečaj vremenarstva

Torej draga prijateljica, na tole reč sem se spomnil ob tvojem živem opisu potencialnega, domnevnega, karkoli že neurja, ki se ti je prikazalo v glavi, ko si videla zaradi jasne noči sto kilometrov oddaljeno nevihto.

Bila je pozna jesen, ponekod v gorah že sneg, vendar vseeno dovolj obetavno vreme, da sva se dva nadebudna pripravnika ( Pozdravček Sašo!) odločila za nekaj lažjih štiric. Odpravila sva se v soboto zvečer z namenom, da osvojiva vsaj dve.

V zimski sobi sva bila sama. Dolgčas in malo preveč energije naju je pregnal nazaj v dolino, kjer sva stresla par pirov. Pivo in višina vsekakor pomagata, da se malo višje zelo dobro in dolgo spi. Ko sva naslednjega jutra prišla pod steno, sva strokovno ugotovila, da je »mastna« in da s plezarijo ne bo nič.

Vrnila sva se v zimsko sobo, ki pa ni bila več prazna. V sobi so bili še štirje in po parih besedah sprejmeva povabilo za skupno plezarijo v steni na drugi strani, ki je bila za razliko od najine, lepo obsijana z soncem.

Smer je bila 400 m dolga, mogoče celo malo več, težavnost med III-IV. Ob plezanju pa smo kar nekako pozabili, da dvojna naveza porabi dvakrat več časa kot enojna.

Po komaj dveh preplezanih raztežajih pa se je vreme spremenilo. Sonce je v parih minutah izginilo, nadomestil ga je ogromen oblak, ki se je privlekel od neznano kod in se utrgal direktno nad nami. Ni bilo dolgo in že smo plezali po deročem potoku, ki je tekel po steni. Najprej samo voda, potem je prišla še trava in kamenje. Eden od kamnov je zadel Saša direktno v glavo. Čelada je sicer malo pomagala, vendar je imel vseeno še nekaj naslednjih dni oči rahlo zamaknjene in po pravici povedano, ni deloval preveč inteligentno.(za ilustracijo priloži slikco Martya Feldmana iz Frankesteina).

Vodja naveze se je odločil za izhod po prečki, vendar je bilo pred tem potrebno opraviti s še enim raztežajem. Preden smo prišli do grebena je medtem začelo še snežiti, mokri smo bili pa že tako in tako. Prav šokiran sem bil, ko sem ugotovil, da zaradi mraza sploh ne čutim več rok,tako da niti nisem vedel ali se držim za oprimek ali ne.

Nekako nam je uspelo, da smo se spustili po prvem delu grebena, vmesni del pa je bilo potrebno opraviti na abzajl. Ko smo bili vsi dol in smo hoteli za sabo potegniti še vrv, pa se je izkazalo, da se je hudič očitno nekam zataknil. Rezanje ni prišlo v poštev (drugi časi pač), zato sem se spravil nazaj gor in prestavil klin in vponko. Potem je šlo.

Do sedaj smo imeli opravka samo z vodo, snegom in mrazom, na melišču pa so se "vključile" še strele. Kot v risankah ali vojnih filmih - je vsake toliko časa treščilo par metrov za nami, no vsaj nam se je tako zdelo. Okoli šeste ure zvečer smo končno prišli nazaj do zimske sobe. Za smer za katero porabi še tako lena naveza največ tri ure smo mi potrebovali osem ur. Punci, ki sta zadevo spremljali – videli sta naše lučke – sta pravočasno zakurili ogenj, tako da je bilo v sobici prav prijetno toplo. Pa nismo smeli predolgo uživati saj je Acija skrbelo, kako bomo v vsem tem snegu brez verig sploh prišli domov, če se bomo predolgo zadržali tu zgoraj. Hitro dol.

Glede na to, da v Acotovi katri gretje ni delovalo, kar se je hvalabogu pravočasno spomnil, smo se v dolini odločili še za en hiter striptiz in na peči vsaj za silo posušili svoja oblačila. Drugače bi do doma dve uri zmrzovali.

Midva s Sašom sva seveda zamudila zadnji avtobus, zato se nas je potem v katro stlačilo vseh šest s štirimi konkretnimi nahrbtniki. Ne vem več kako nam je to uspelo. Vožnja je minila brez večjih posebnosti – če odmislimo to, da med vožnjo nismo smeli dihati, saj nas je Aco večkrat prijazno opomnil, da mu zaradi našega dihanja orošene šipe, onemogočajo vožnjo.

Edina resna škoda na turi je bila na koncu moja pozabljena JamesBondStil ročna ura. Bojda so jo uplenili graničarji, ki so prišli par minut po našem odhodu. Nekaj časa sem še obžaloval dragoceno izgubo, pozneje pa sem po zaslugi Googla zvedel, da je bila ura v resnici znamke... Hm, če prevedem, bi še najbolj ustrezal napis Mercator.

Nauk zgodbe?
Aja, bil je čas, ko je bilo vreme v gorah tudi meni neznanka, sedaj pa, ko berem poročila reševalcev, večkrat pomislim, da bi bandi, ki kliče ob prvi kapljici ali praski najraje zatlačil tisti mobitel nekam v ...
Ob tem ne pozabimo še na neprecenljiv prispevek slabega vremena k nastanku dolgoletnega prijateljstva. No, pa še nekaj sem se naučil...da je moj stric skopuh. :)