Dekle, ki je želelo domov

Na to zgodbo sem se spomnil ob vseh junakih, ki želijo premagati neke velike razdalje, leta vnaprej najavijo svoj podvig in ga posvetijo velikim planetarnim zadevam, po možnosti še napišejo knjigo ali posnamejo film o svojem velikem podvigu.
Dekle, ki se je lotilo enega podviga pa ni želelo nič drugega, kot da pride nazaj domov.

Spomladi leta 1927 je mlado žensko po imenu Lillian Alling (to je očitno amerikanizirana oblika njenega imena), ki je živela v New Yorku, zapopadlo domotožje in odločila se je da se vrne k družini v Rusijo. Ni imela možnost da privarčuje dovolj denarja da bi si lahko privoščila vožnjo z ladjo preko luže, bila je navadna , neizobražena in slabo plačana delavka, vendar je bila želja po vrnitvi tako močna in odločila se je za hojo - 19000 km do Rusije, mogoče Belorusije.

Zelo odločena da doseže zastavljeno, izogibala se je družbe – ni sprejemala nobene pomoči od tujcev, ki so ji ponujali vožnjo ali pomoč, opremljena samo z železno cevjo za zaščito (ne pozabimo, bil je drug čas, tudi bolj slavna Dervla Murphy se je recimo trideset let pozneje bolj varno počutila s pištolo med opremo - pa je potovala prek Slovenije proti robu Balkana), imela je nekaj privarčevanih dolarjev, mape, ki jih je prerisala iz zemljevidov v knjižnici. Spet , ne pozabimo gre za čas ko na ameriškem severovzhodu ni bilo cest, samo kakšna telegrafska ali odkupna postaja sredi ničesar in je bilo vse ena sama divjina.
Vendar je hodila, dan za dnem, po 50km na dan, čez reke se je prebijala s pomočjo debel, večino hladnih noči je preživela na prostem, prehrana pa – lov in nabiranje.

Redkim ki so jo srečali je povedala samo “Grem v Rusijo. Prosim, ne ovirajte me.”

V bližini Vancouvra so jo zaradi sestradanosti in splošnega slabega stanja dobronamerno aretirali in zaprli zaradi potepuštva, da ji pomagajo preživeti zimo.

Po treh mesecih, ko je dovolj okrevala, ko je bila pomlad, je nadaljevala svoj podvig.

Čez Yukon in čez Aljasko.
Operaterji na poštnih postajah so spremljali njeno napredovanje in drug drugem sporočali kako je z njo. Na eni od teh postaj so ji dali dodatna oblačila, tudi psa za družbo.



Naslednjo zimo 28/29 je preživela v Dawson Cityu, v Nome je prišla julija 1929, obuta v različen par moških čevljev. Psa ni bilo več. Vendar je bila to šele polovica njene epopeje.

Po tem ko je zapustila Nome je po nekih pričevanjih bila videna v čolnu na vesla s katerim je poizkusila prečiti Beringovo ožino in doseči Sibirijo. Obstajajo pričevanja o ženski, ki je v Sibiriji povedala policistu da je prišla peš iz New Yorka.

Tu se zgodba o govoricah zaključi. Ne vemo kaj se je dejansko z njo zgodilo, čas je bil čuden, lahko da so ruski zagreteži zaprli ameriško špijonko. Bi jo v primeru uspeha Sovjeti uporabili v propagandne namene ? Ne vem.

Raziskovanja njene usode se je lotila ena pisateljica – ne da se mi iskat njenega imena, spomnim se samo da je naslov knjige bil Raven Road. Knjige nisem prebral, ne vem kaj je odkrila. Če je kaj. Če je sploh želela.
Sam se preiskal precej o tem in nisem našel odgovora. Tudi jaz ne vem če ga res želim zvedeti. Upam da ji je uspelo.

Še hrana za google :

Podvig, Lillian Alling, no goretex, Alaska, Nome, Telegraph Road, Raven Road. Domotožje.