Koroški dvojček (2010)

Lahko bi bila samo navadna gor-dol-pa domov turca. Pa zakaj bi bilo vse enostavno.

Začelo se je v sredo, ko sem na NG gledal igrani dokumentarec o Stonehenge-u.
Scena v kateri se ljudje nastavljajo sevanju solsticijskega sonca mi je bila navdih, da opravim vzpon ponoči in na vrhu ulovim žarke vzhajajočega sonca.

Nekaj takšnega sem pričakoval.

Posledično sem odrinil od doma ob enajstih zvečer, na makadamskem parkirišču takoj za krožnim križiščem sem bil pa dve uri in še par minut pozneje.
Sama vožnja je minila brez scen na cesti, uspelo mi je tudi ne povoziti enega ježka in tri mačke.
Še posebej sem bil pozoren , ko sem peljal skozi Mengeš.
Po zadnjih informacijah je tam situacija, da pred tebe praktično pade blondinka nekaj povsem običajnega.

IMBA Rule No. 6: Plan ahead

Priprave za turo so potekale po že ustaljenem postopku.
Najprej sem kontaktiral tamalega.
V svoji znani maniri - samo še en dokaz, da je bilo nekaj stvari pri njegovi vzgoji izpuščenih - mi je odgovoril, da on zame nima časa, naj se obrnem na M., vse to verjetno še preden je do konca prebral vprašanje.
Verjetno mu bo v veselje prebrat del pogovora ...

M.: ne. od koče greš gor po kolovozu, singla gre pa direkt
pravzaprav.. sej sploh nebi bilo napak, ke bi teh 200vm odpeljal po kolovozu tudi za dol
jaz: ok, bom tole vtlačil v skico pa te pobaram ..
M.: ok
jaz: mimogrede : tamalga sem prosil, pa je rekel naj kar tebe, on sploh noče nič pomagat :)
M.: ej, ni blema, jeboga ga ja :-)

Pot sicer ni neka velika neznanka, samo dobro pride nekaj opozoril ; predvsem zato da ne zgrešiš vsaj dveh odcepov in posledično izgubiš tisto po kar si prišel. M. je kljub dobremu opisu skrbelo, če gre vse kot treba, ob 6.30 je preverjal če sem še neizgubljen. Kar pa ne bi mogel rečt za J., ki mi je grozil s klici ob štirih zjutraj :)

Ok, šlo je v redu.
Skoraj. Ob dveh zjutraj je bilo rahlo mrzlo za kratke hlače, in sem namesto 2100 pa še nekaj m visokega cilja izbral nadomestni, 1100 pa še nekaj.
V bistvu sem samo zamenjal vrstni red dvojčka.




IMBA Rule No. 5: Dont spook animals

Spust je minil brez težav (in brez padanja) čeprav je bil takšen tričetrtinski - ena četrtina mi je bila zoprna, pa ni bilo hudo.
Še najbolj zabavna scena je bila na začetku. Del poti poteka po pašniku. Ki so ga zasedle krave. Najprej sem se mislil samo zapeljati med njimi, ker nisem imel občutka da jih kaj prevč vznemirjam. Pa je bilo dovolj da sem s pedalom zadel ob en kamen in že je planilo eno govedo, hitro mu je sledilo še par ostalih.
Pa nič. Razjašem in poskusim lepo mirno, brez ropotanja mimo.
Pač nisem želel povzročiti stampedo, ki bi uboge Milke pognal v dir in v končni fazi do krute smrti v prepadu ... in uspelo mi je.
Potem je sledil lep spust. Ta prvi del. Po prvem delu je sledil pa malo manj lep.
Pa spet lep. Ta četrtega bi skoraj zgrešil. Samo namig, da je zadnji del najlepši mi je dal vedeti, da je gozdna cesta po kateri se vozim - kljub pravim oznakam - zelo napačna.
Vrnil sem se nazaj in le nekako našel kapelico, mimo katere bi moral.
He, fotke. Ker ne objavljam slik prislonjenega kolesa .. nekako je pa potrebno "pokazati" da si bil nekje pridem na brihtno idejo da se slikam z iztegnjeno roko, v prvem planu moja buča, zadaj pa lepota od razgleda. Slikam.
Pogledam fotko : oči imam zaprte. Pa kako to če sem ves gledal ?? ... slikam še enkart. Isto.
Kljub temu da se nisem počutil utrujenega sem na vseh fotkah izgledal kot truplo na obdukcijski mizi .. nič ne bo za objavit.

Bilanca na koncu : cca 2000 višincev, cca 50 km. Nobenega padca :)
Nazaj grede spet nisem povozil enega mucka. Laki bastard je imel srečo da je bila cesta prazna.
Tudi skozi Mengeš nisem pozabil peljati skrajno previdno :)



p.s.

Slike so v objavi na posebno Janezovo željo.