Skoraj popoln dan

Večkrat se mi zgodi da lovim perfekten dan. Pa ne mislim samo traso ali vreme.

To dvoje je pri meni na zadnjem mestu.

No, že od lanskega decembra sem imel v načrtu eno takšno popolnoma navadno turo.
Nenaporno, poceni dobljena višino, lepi razgledi za konec pa nočni spust vmes pa še slikca sončnega zahoda, da bo kič popoln :)


In če sem želel letos narediti kljukico ob tej turi je bil ta četrtek kot naročen za to.
Pa tudi zadnja letošnja možnost.

Vse je šlo po načrtu, prijeten vzpon, srečal tudi eno kolesarko (edino živo dušo), metal sem kamenčke na poledenelo jezero, delal kičaste posnetke zasneženih gora (opomba : ne povsem kičaste, nebo je bilo premalo modro), križaril po dolgem in počez po planini, vse je šlo kot je treba, le nočni spust je bil ogrožen, planinski dom ni bil odprt pa je bil ključnega pomena, ker sem se želel v njem zadržati oziroma porabiti toliko časa, da se zmrači.



Pa sem odrinil z vrha ob 15.30 - in eno uro pozneje naj bi že v avtu.

Tam, na 1000 vm nadmorske višine kjer je ena velika bajta in gre potka 15m levo od bajte (to je info ki sem jo dobil nekaj ur kasneje .. se je zalomilo.

Čeprav je ritem vožnje vodil naravnost na pravo pot ... je delovalo kot da se pot konča pred vhodnimi vrati tretje hiše. Ki sicer ni bila hiša, bila je šotor/garaža za traktor. Vendar sem to pozneje ugotovil .. kot že rečeno, precej ur kasneje.

Vrnil sem nazaj na "glavno" pot in nadaljeval po njej naravnost. Ker je pač bila singla in se mi je zdelo da bo to pravo. Pa tudi pozneje, ko je postalo zelo strmo je še vedno delovalo kot prava potka. Dokler nisem prišel do travnatega dela, kjer se je potka nehala. Pogledal sem malo naprej in malo nižje se je spet videlo nekaj kar je izgledalo kot potka. Saj v vsakem gozdu zlahka opazimo sledi, ki nam nekaj določajo kot potko .. da ni tam vej, da je malo manj zaraščeno kot je običajno in podobno. In kar naenkrat sem bil dvesto višinskih metrov nižje .. in tu ni več nič kazalo na obstoj kakšne smeri. Je pa tekel potoček navzdol. In prav takrat, ko sem ugotovil da mi ne preostane nič drugega, kot da se vrnem nazaj se je zgodilo.
Malce bolj mastna strmina in s kolesom vred sem zdrsel v potok. In ni bilo variante, da na tem mestu zlezem nazaj gor. Torej mi ni preostalo drugega, kot da po strugi nadaljujem navzdol, dokler bo šlo, oziroma najdem primerno možnost za pobeg iz struge. Vsega skupaj je bilo konec samo nekaj deset metrov nižje. Skalnat rob, 4-6 m visok, pred menoj pa slap cca 6-7 metrov.

Torej nazaj in iskanje možnosti za pobeg ven. Nekako mi uspe .. prečim brežino, pa se malo pozneje najdem spet na enem robu , spodaj pa deset metrov lufta .. nič treba bo nazaj. Pa sem spet zašel v slepo ulico ...
V tem trenutku sem tudi zavedel, da ni variante, da se skupaj s kolesom izvlečem ven.
Strmina je bila huda, ponekod tako malo možnosti oprijema, da sem se odločil da kolo pustim spodaj. Pa je tudi brez kolesa bil problem premagati dva metra visoko, mastno steno. Razmišljal sem ali naj čakam dan , mogoče bom podnevi lažje našel izhod .. pa sem to možnost zavrgel .. ker cca 12 ur v teh pogojih bi me samo še bolj utrudilo. He, še SMS-a nisem mogel poslati, kje lahko najdejo moje truplo če mi spodrsne .. ni bilo signala. Pozorno sem si ogledal vse možne opcije za izhod iz struge in se odločil za eno, ki je obetala. Je vsebovala vsaj en oprimek. In mi je uspelo. Premagal sem še cca 30 višinskih metrov .. tudi signal je bil.
Tokrat sem se odločil da jaz pokličem prijatelja “če je blizu računalnika”. Zanimalo me je če se lahko priključim na kakšno pot brez da se dvigam po tisti strmini še cca 200 metrov navzgor.
Koga poklicati ? Janez, ki me je večkrat prej poklical (zaradi možnosti popoldanskega popivanja v Ljubljani, kjer je bil službeno je bil še na poti domov. Maura ? Zadnji lep dan je ni variante da bo doma.
Pa vseeno, opravim par dihalnih vaj da umirim dihanje .. da ne bi po mobiju delal vtis da kličem panično .. in ga pokličem. Začuda je bil doma. Seznanim ga z mojo situacijo, on gleda zemljevide,
pa ni bilo variante - vsaj vidne ne.
Tudi na njegovih zemljevidih ni bilo vrisanega nič uporabnega. Torej sem se splazil nazaj proti točki prvega zajeba - tokrat nič od tistega, po čemer sem se plazil ni izgledalo podobno poti .. dokler mi občutek in višinomer ni rekel, da sem cca 100 m zračne linije od tiste velike bajte (ki sta dve + šotor) in potem po planinski poti nadaljeval v dolino.
Potka, po kateri sem se spustil je bila pa takšna, da bi tudi s kolesom porabil približno toliko časa kot peš.
Pri avtu sem bil ob 21.15. Malo več kot tri ure sem zabil v tistem “kanjonu”.

Del sreče v vsem skupaj je bil tudi to da sem bil tokrat v dobri fizični kondiciji. Običajno se za takšne “lahkotne” ture odločim takrat, ko se mi zdi da nisem dobro pripravljen za tiste ta hude.

Petek : ni variante da se spravim takoj nazaj po kolo. Obveznosti v službi .. takšne zaradi katerih gre glava, če ni urejeno. In če si brez glave tudi kolesa ne rabiš .. v soboto imam neke druge , torej bo v nedeljo na vrsti reševalna akcija … z derezami, cepinom in dolgim štrikom.
Bom poročal o epilogu.

Torej, kot sem spodaj napisal .. kolo bo še nekaj časa gor. Na Majino posebno željo še par slikic ..



Na žalost bi moral tu imeti fiksno vrv, ker je edina, ki sem jo imel potem potrebna še malo nižje ...



Manj kot 300 m do kolesa, pa sem se lahko samo obrnil ...