Kubična vukojebina ?

Tole je z majhno zamudo objavljeno. Pa ni dolga objava.

Dve kratki sta.

Začel sem pisati, ko je Andrej začel delati zbirko kratic, jaz sem pa takrat pomislil da nam včasih še enostavni, opisni izrazi niso povsem jasni .. kaj šele tričrkovne kratice.
Pogosto uporabljamo izraz vukojebina. Pa ga je Matjaž (BC) nadgradil.

Uporabil jo je v kratkem poročilu (no, on dolgih itak nikoli ne piše) s ture.
Ki je bila začuda v Sloveniji - pa vendar je za opis porabil več besed, kot jih ponavadi uporabi za raport iz kakšne vukojebine v Aziji.

Napisal je : kubična vukojebina, taka ta prava.

Moral sem se vprašati, kaj tako hudega je videl. Oziroma - ni videl.
Vukojebina je opis za totalni nič sredi ničesar.
Izraz je bojda nastal zato, ker se volkovi parijo vedno daleč od krdela in daleč od kakršnekoli družbe. Domnevno ni do danes še nihče posnel parjenja volkov v divjini.

Saj sem že bil v zabačenih krajih in vendar je meni redkokdaj prišlo na misel, da uporabim to oznako. Mogoče zato, ker tam kjer je nič, tudi nič ne pričakuješ.

Sem želel podkrepiti z dvema primeroma , ki sta se mi zdela blizu tega občutenja vukojebine, edim iz Rusije pa enim iz Albanije .. pa ni potrebno.
Sploh ni treba nekam daleč.

Na mojih potepuških turah, si skoraj vedno ogledujem zemljišča in majhne hišice.
Je del velikega načrta, da si enkrat, ko najdem primerno kombinacijo, uredim »perfect escape«. Mogoče se tudi zato trudim vzdrževati relativno dobre odnose z enim arhitektom in enim gradbenikom :)

Na tole sem naletel lani.
Kos ravnine sredi hoste, sadovnjak, odmaknjeno od cest, voda, super je izgledalo.



Pogledam noter, vse razpada, en prostor, majhna postelja (tudi vhodna vrata so bila nizka) in kot kontrast vsej majhnosti klop za katero je lahko sedelo osem ljudi. Ker ni bilo nobenega dvoma , da je tu dolgo živel samo en človek.
Na steni koledar, zadnji list je bil oktober, 1990.















Improvizirana omarica .. podložena s starimi časopisi, Ognjišče iz leta 1970, revija Stop .. pozneje, ko sem dobil doma napad firbca, da vidim kaj je bilo takrat na TV sporedu .. vidim da je še iz časa Olimpijskih iger v Mexico Cityu, 1968 .. več kot štirideset let je minilo pa papir še kar ni zgnil.
Naredim par posnetkov, spravim aparat .. pa pokukam še po tistem koledarju.
In vidim opombo ob nekaterih datumih, prvi teden v aprilu : »imela obisk«.
Pa potem nič.
Z izjemo izravnave, kjer je bila hiša, je do najbližje hiše vodila hudo strma pot, prav tako do naselja (kjer je tudi že več kot deset let zaprta trgovina).
No, to sem želel definirat« kot vukojebino .. pa še vedno nisem prepričan v to.
Se na koncu tisto kar izgleda kot perfect escape spremeni v vukojebino v kateri trpiš zaradi osamljenosti ?

Razlog malo bolj pozni objavi je tole, zadnjič sem zasledil natečaj kratkega gorniškega filma . Dolžina največ 4 minute.

Pa sem se najprej vprašal, koliko zgodbe ali dogodka se da stisniti ali potegniti iz štirih minut.
Veliko bajkerskih filmov je podobne dolžine,podobne dolžine so tudi napovedniki za hude bajkerske/borderske/ itd muvije .. za katere tisti, ki filme pogledajo ponavadi rečejo, da je vse kar je vrednega itak v trailerju.
Vseeno, zanimalo me je kako izgledajo kratki gorniški filmi. 
Po naslovih filmov iz preteklih let nisem našel nič za ogledat. Se prikazujejo samo na festivalih in potem poniknejo ? Se predvajajajo na “nacionalkah” kot mašila ?

No, malo bolj poglobljeno guglanje po kratkih dokumentarcih mi je pokazalo eno spletno TV, ki se je specializirala za kratke filme. In v kategoriji dokumentarec je bil samo en filmček, ustrezne dolžine, 4:16, : Her Outback .. kar je samo lepši izraz za vukojebina.

Prednost ogleda filma na računalniku je seveda da lahko hitro poiščeš dodatne informacije, videl sem da je recitirana pesem, Past Carin'. Depresivna reč, pa kot da še ni dovolj, priložene še slike iz obdobja great depression. Smotani google.

OK, to o kratkem filmu, kratkih zgodbah.
Kar me je pa bolj zadelo je to, da sem ob že ob naslovu filma pomislil na tisto prazno hišico.
In da vukojebina mogoče ni samo kraj ali prostor, je tudi občutek.

Kot trivia pa še tole; mimo tiste hiške sem se vozil deset let, vsaj enkrat na leto. Prvič sem jo videl pa lani, ko sem namesto običajnega spusta, izbral kontra smer, rinjenje v klanec.

p.s.

Na festival bom pa vseeno šel. Ni ga čez firbec.