Južna zadeva

November 2006 (neurje), marec 2009 (budala), avgust 2009 (samo dodatno tipanje) in končno avgust 2011. KPP.

Začel sem pri kamnitih vojakih, kot že tolikokrat.



Tokrat sem prvič srečal ljudi, že pregovorne Francoze, ki so me povprašali o stanju poti. Zakaj pregovorne: skoraj vsak kolega s hrvaške skupine jih je že srečal. Imenujemo jih žrtve Garmina - nekje pač vtipkajo "shortest + toll free" povezavo, potem se pa znajdejo na poljani.

Hecno je, da so vedno v velikih terencih, "moji" so bili v ogromnem Mitsubishiju in vendar se vsem čez nekaj časa zazdi, da je offroad prehud offroad.

Zato pa cesta čez poljano ne moti gozdarjev. Vsaj če sodim po hitrosti s katero se podijo.

V tiste pol ure kolikor sem potrebovall do odcepa za Jančarico sta šla mimo mene dva s hlodi natovorjena priklopnika. Piš, ki ga je povzročilo premikanje ogromne mase, je bil osvežilen samo nekaj sekund. Ker potem mu je sledil ogromen prašnat oblak.




Živali

Obvezen dodatek v fotoreportaži je seveda slika znaka "področje medveda", še boljše odtis medvedje šape. Ali pa vsaj "pozor mine". S tem poudarimo, da tura le ni potekala v povsem nedolžnem okolju. Jaz sem tokrat pomislil - zakaj ni nikoli znaka "na varnem ste, konec območja medveda " ?
Mogoče zato ne , ker smo na varnem samo takrat, ko smo na območju medveda ?
Ker preostali čas smo med ljudmi, torej med volkovi :)

No, mogoče pa je tam gor res malo nevarno; navsezadnje Janez (in bolj slavni Filipov stric) in ostala druščina so bil tam gor pod mogočno zaščito jedinice Alfa.
(Janez, ne zatiram te, samo omenjam te :)))

Sicer je pa na tem področju največ konjev in glede na to, da so pretežno na prostem, povsod, je nevarnost verjetno minimalna (ali pa jo ignorirajo, lastnike mislim). Nobene kače nisem videl. Edino "sceno" sem imel drugi dan z eno kozo. Najprej niti nisem bil prepričan kaj je - ali je srna ali koza, ko me je zaslišala je vstala v senci v kateri je počivala, potem me je samo gledala in razmišljala ali sem dovolj velika nevarnost, da zaradi mene beži po tisti vročini. He, bil sem prepričan, da sem jo fotografiral, celo dvakrat - pa slik nikjer ni!!!

Koče in zavetišča

Jih je kar nekaj. Značilnost vseh je, da so pretežno neoskrbovane. Nekaj je bivših gozdarskih hiš ali predelano v planinske koče ali pa razdeljeno na dva dela. Vsekakor je nekaj posebnega Ratkovo sklonište - zgodba o gradnji .. in ki ga te dni tudi obnavljajo. V sredo ni bilo tam nikogar.

Kot se že omenil, skoraj vse koče so bile (v sredo) zaprte. Ko sem se pripeljal do koče Stalak sem kljub temu, da se je od daleč videlo da je zaprta zapeljal okoli, da vidim kako je okoli koče. Vodnjak z nepitno vodo, dober nadstrešek, če se išče plac za vedrenje in majhen objekt "sklonište".



Meni je izraz sklonište še vedno asociacija na "zaklonišče" in ne na "zavetišče". Odprem vrata .. in vidim, da gre dejansko za zimsko sobo, bivak. Za-kon! Ker ura je bila pol osmih, itak je bil čas da začnem razmišljati o prenočevanju. V bivaku samo dve leseni klopci, miza in stol.

Na fotki notranjosti sem označil detajl, na katerega na začetku nisem bil pozoren :)



Mimogrede ; nobene opreme za bivakiranje tokrat nisem imel s seboj. Načrtoval (ja, ja) sem da bom s celotno turo opravil v eni potezi, recimo od štirih zjutraj do polnoči - 20 ur bruto.

Kljub temu nisem bil v skrbeh - po mojem prepričanju lahko sit človek v suhih oblačilih preživi noč kjerkoli. In takle bivak je bil samo luksuz .. klopci sem postavil vzporedno, pod glavo nahrbtnik, pokril sem se z vetrovko, čez noge pa z eno majico in se takoj odpravil spat.

To je še ena od stvari, ki sem se jih zvesto držim na tašnih turah - spat grem takoj, Zakaj ?
Ob osmih je še toplo, če se okoli polnoči ali zgodaj zjutraj zaradi mraza zbudim imam za seboj že spodobno porcijo spanja. No, tokrat sem pa že mislil, da ne bo šlo kot sem si zamislil.
Komaj sem zadremal se mi je zazdelo, da slišim lomastenje okoli bivaka. Pa ni bilo zunaj, pod streho se je dogajalo. Prvič sem doživel "polhe v hiši". Tam zgoraj sta se dva tako preganjala, zganjala takšen direndaj, valila "hlode" vrag si vedi kaj .. da sem pomislil, da ni šans, da ob tem zaspim, še posebej ker mi je bilo v glavi poročilo enih pohodnikov, ki so jih poslušali v neki koči celo noč.
Šele takrat se mi je posvetilo, zakaj je tisti kupčkek "žagovine" ( a je to potem "polšina" ??? ) Točno nad njim je bila luknja.

Pa sta po nekih deset minutah oba utihnila .. jaz pa sladko zaspal. Tako kot zadnjič .. do šestih zjutraj. Me zanima koliko bi potegnil, če ne bi imel vklopljene budilke :)

Zjutraj sem se z nepitno vodo umil, zajtrkoval in opravil še s spustom. Mešanica vsega je, travnikov med katerim so kamni, potem oprane poti obložene s kamni, da bi se najbolj prilegalo kakšnih 160 mm hoda .. pa še to postane naporno čez čas.



- jasen namig, bolje bi bilo peš :)

Prve ljudi sem srečal šele pri zadnji točki, v Viništu. Čeprav so bili prijazni sem imel občutek, da sem jih zmotil pri njihovi okupaciji zavetišča - imel sem občutek, da so se naselili v njem ne pa samo zaustavili.

Spustil sem se do obale, "mojo" plažo za zaključek sem našel že pred dvemi leti, skok v toplo morje .. ta "buč" sem si zastavil, kot piko na i že ob prvem neuspešnem poskusu (november, 2006), no moja volja do skoka v mrzlo vodo tokrat ni bila na preizkusu. Prav uživaško je bilo.
Morje sem malo onesnažil s pranjem nogavic, da mi ne zasmradijo nahrbtnika .. in čas je bil da se odpravim nazaj. Nazaj je pa pomenilo nekih 25 km neprekinjenega klanca, brez poštene sence pri 35 stopinjah, potem pa še toliko km manjšega klanca. Pa sem nekako zmogel .. zadnje kilometre sem pa vozil pri 14 stopinjah, ob svetlobi tikke.

Kaj še rečt za konec "petletne" poti. Ko sem zvedel za to pot sem mislil, da bom prvi frajer, ki jo bo zmogel s kolesom. Kot eno od nalog sem si zastavil še spisati (planinski) vodniček po poti. No vmes se je pojavil boljši, kot bi ga napisal jaz, podatki pa .. ne vem koliko bi bili uporabni, pa tudi smiselni.
Prebivalci posebnega planeta (Vedran Berkovič, Bojan Jevševar ) so s potjo opravili v enem šusu, peš, v 12-14 urah.

Jaz sem s počitkom vred potreboval za eno stran 24 ur. Pa še 10 za nazaj. Načrtoval sem cca 20 ur - skupaj. Temperature med 35 in 40 v tistem kamenjarju imam lahko za izgovor ali pa ne. Vsekakor pa je to pot, ki se je ne prevozi samo podlagi opisa, vedeti in znati je treba marsikaj, da veš kdaj boš trpel, da veš da so na zemljevidih vrisane neke ruševine brez vode ali pa zabarikadirani vikendi, da je požgano še tisto, kar bi lahko bilo koristen "ovinek" in da so razmere lahko vse možne, da se lahko zanašaš samo na tisto kar imaš in znaš sam, ker ne boš nikjer nič dobil.
Pa vendar naletiš na kakšnem vidikovcu na polno, še neodprto plastenko vode :).
Da so tudi v vodniku napisane stvari, ki ne držijo. Da je vožnje (lahko) ena tretjina, ena tretjina rinjenje in ena tretjina nošenje. Vseeno, dva dneva med grmičevjem in v gozdu, ki diši drugače sta kategorija "neprecenljivo" in sta bila vredna truda.

Slike in nekaj filma bom zložil ob naslednjem monsumskem obdobju. Kar pa nisem napisal lahko ostane za pogovor ob pivu.

Od podobnih stvari mi je ostala na seznamu še ena. In tudi ta je na seznamu od leta 2006. Ker je "severna" mi je pomagala pri naslovu te objave.
Me zanima, če jo bom kdaj obkljukal :)