Samo proti zahodu vozi ..

Še par ur pred odhodom sem klikal po zemljevidu in gradil traso, ki naj bi jo natlačil v GPS.

Vmes sem razrezal eno bagetko in naredil štiri sendviče. Tri naj bi imel v nahrbtniku, enega sem pa uničil med visenjem za računalnikom. Hudo dober je bil, zato sem uničil še enega. Na koncu je šel v nahrbtnik samo eden - jaz pa še vedno nisem imel ture.

In to ture, na katero me je "prisilil" Janez. Ko sem mu omenil, kam sem namenjen je rekel naj se mimogrede oglasim še pri njem. Da bom dobil kavo in sendvič.
No probem je bil tisti "mimogrede" .. kot če bi šel iz Celja v Maribor, "mimogrede" bi se pa oglasil še v Ljubljani :) - ni logike a ne :))

Kadarkoli razmišljam o smereh in poteku "globusa" Slovenije se vedno spomnim na naše navade opisovanja smeri. V ameriških filmih je npr nemogoče spregledati, da kadar dajejo napotke uporabljajo izraze za smeri neba .. "osumljenec se vozi proti zahodu", "pojdi na sever do vogala 44 in 45 ulice ..". Z izjemo Tomija, ki je vedno poudarjal, da je v "severni Luciji", mislim, da nihče ne bo rekel npr., da je na zahodu Ljubljane .. če sploh ve, kje je :), dejstvo je, pri nas ni South Parkov, West Willage, North Cumberlandov itd ... .. pri nas je vse "zgornje" ali "spodnje".
Samo včasih je "vnanje" :)))

Nedavno sem si ogledal še en film, Meek's Cutoff - ki med drugim obdeluje tudi problem izgubljenosti v prostoru. Vse skupaj mi je bilo navdih za en mali eksperiment. Šel bom na turo brez zemljevida.
Brez naloženega tracka - ravnal se bom po občutku in pa seveda po tablah, tam kjer jih bom našel. Ob uporabi začrtanih poti, označenih poti se nam v glavo vtisnejo logične smeri, vemo kje smo in kam moramo.
Pa je včasih dovolj, da na naključnem mestu prečkamo hrib in se znajdemo v dolini iz katere se zdijo vse poti enake in prave.

Da skrajšam zgodbo. Prvi dan sem z rahlim izgubljanjem (nikoli več kot pol ure v napačno smer, vendar trikrat ) izgubil približno pet ur. Ko sem našel primeren prostor za spanje je bilo za menoj 12 ur zabavnega garanja in spoznavanja strelišč in piknik placov ..
Noč je minila mirno (glej p.s.) - spal sem kot polh, rekordno dolgo .. do šestih zjutraj. Ker sem zaostajal za načrtom, temperature so bile pa že zjutraj blizu nečloveških sem najprej Janezu sporočil, da mu ni treba kofeta zame pripravljati, ker imam dovolj in se bom odpravil nazaj.

Kar šokiralo me je s kakšnim razumevanjem je sprejel obvestilo. Vendar je bila moja odjava samo varovalka, vseeno sem se odločil, da grem pa začrtani poti - pa kar mi porata mi porata. Za nazaj bom pa že našel kakšen vlak ali kaj podobnega.

No, Janez ni mogel iz svoje kože .. par uric sem se vozil, ko se je odločil, da me začne zatirati zaradi "odstopa". Sem mu moral zagroziti naj pazi na jezik .. ker se lahko zgodi, da mu "čez še en hrib" na vrata potrkam.
Kar ga sploh ni presenetilo :)

Se je pa spet izkazalo, da je zemljevid, "slika v glavi" .. ki pravi, da je potem, ko se spustiš z vrha in potem samo še ravnina do konca zelo varljiva. Tista ravnina se je izkazala za eno dolgo falše pjano mučenje. Termometer je pa nabijalo v cono 35-36.

Grožnja, da mu bom potrkal na vrata je bila bolj tko-tko .. ko sem končno našel vas v kateri živi, edina senca je bila ob cerkvi in britofu - zelom primeren kraj za zaključek ture in sem ga poklical .. brez vožnje za njim ga ne bi nikoli našel :)


Obljubljeno kavico sem dobil .. da orgije z sladoledom in radlerji ne omenjam.
Na koncu me je še zategnil do Ljubljane.

Dolge ture so vedno priložnost za pametne ugotovitve. Ena je npr. da če imaš pri sebi dva digitalca boš posnel 4X manj fotk, kot jih običajno. Nobene ne bom objavil, bo vsaj nekaj materiala za Janezov družinski album (samo opomba : končno si je kupil spodoben aparat) Druga ugotovitev (sem preštel!) .. z mojega vidika živi Janez za sedmimi gorami. Torej živi v pravljici :)


p.s.

Seveda, so dolge ture priložnost za še bolj pametne ugotovitve. Tako kot sem pred leti ugotovil hitrost s katero lahko ubežiš roju mušic - pa je to neuporabna ugotovitev, ker te zasledujejo na klancu na katerem te hitrosti ne moreš držati, sem tokrat ugotovil nekaj bolj pametnega. Le da bom moral zadevo še malo bolj raziskati.

Namreč, ko sem našel čudovit plac za spanje, odložil kolo, razgrnil spalko .. so z drevesa pod katerim sem bil padali storži,žir - pač nekaj temu podobnega , levo, desno .. vendar noben name.
Razmišljal sem ali storži padajo naključno dol - ali pa jih kakšna žival, ki si je
prilastila drevo meče dol in me bo prej ali slej zadela. No, do jutra me ni zadelo nič. Kar je nelogično. To bom še preučil ob naslednji priložnosti.