Osvajanje nepomembnih kucljev

Tako, na cilju .. po približno petnajstih letih :)



Hrbet kažem zato, ker je izraz na mojem obrazu podoben izrazu, ki ga je imel Scott na Južnem tečaju, medtem ko je gledal norveško zastavo - le da mene ni nihče prehitel, samo na vrhu nisem videl tisto kar sem pričakoval. Ok, to je napisano samo zaradi umetniškega vtisa, resnica je pa da se nisem obril že nekaj dni in ne želim zlorabe mojih fotk za strašenje mejhnih otrok.

Vrhu ? Na zemljevidu ima piko,ime in nadmorsko višino torej je vrh.

Pa zavrtimo film nazaj, februar 1998.
V službo so mi dostavili nov aparat in jasno, moral sem takoj opraviti testne škljoce.
Ena od fotografij je tale, posneta skozi okno moje pisarne.

Dobila je umetniško ime “pogled skozi okno, februar 1998” .. tudi skeniral sem jo takoj, ko sem jo dobil, potem je ždela v predalu, sken pa na disku.

September, 2001 : kolega si je omislil digitalca. Ki mu je crknil po dveh mescih. Vendar, za čas ko je bil njegov na popravilu so mu dali na razpolago eno reč, ki je takrat stala toliko kot moj avto.

Jasno, da sem priložnost za test takšne zverine takoj izkoristil. In jasno prva slika je bila slika z okna moje pisarne. Sedaj sem imel že dve - torej sem naredil mapico na disku z imenom pogled skozi okno (kar sploh ni res : vse so slikane ob odprtem oknu, skozi tisto antirefleksno folijo se ne bi nič videlo)

Tule je, posneto z Olympusom E-100RS , 1 mpix :)



V prihodnjih letih je nastalo en kup podobnih slik, posnetih z različnimi aparati. Med ogledom me je en kolega vprašal “kateri hrib pa je to?”.
Hrib ? - ena špica nad potjo na Kum .. no, to pa že ne more biti hrib - čeprav z druge strani Save kar nekako izgleda. Pa ko si enkrat “pri klopci” si gor v petih minutah .. .
Izkazalo se je da nisi - sem pa v pol ure splezal na prvi stolp.
Od tu sem si tudi ogledal možnosti za napredovanje pa mi nekako ni bilo všeč - po vseh štirih z vampom v listju .. to ni moj stil.

Še ena slika



in še ena



Pa je vedno zmanjkalo časa za ponovni poskus. Naslednjič pa .. kozja stezica, ki sem jo izbral se ni zaključila na pravem vrhu - dva sta, le da se to vidi, ko je že malo prepozno.

Včeraj sem se odločil, da je temu potrebno narediti konec : našel sem še eno stezico.
Najprej sem pomislil -logično, ni mogoče da bi obstajala tako razgledna točka ne da bi jo kdo redno obiskoval. Pa se je lepa stezica kar naenkart zožila in takrat sem pomislil - hm, kozja stezica je to, upam da ne gre za kakšne samomorilske koze.

Da sem razmišljal o kozah se je izkazalo za pravilno - malo pod vrhom so bile tri, vendar tako skulirane, kot bi bile pod vplivom trave, samo bežno so me pogledale in nadaljevale s poležavanjem na robu.



Na vrhu ni bilo pravega razgleda - še posebej je manjkal na našo upravo.
Je pa bil dovolj dober, da sem videl še eno potko, ki vodi gor, po njej sem se tudi spustil. Od lokalca, tapravega sem pa zvedel za še eno. Tako da sem si ogledal še eno različico dostopa - in tako v enem šusu opravil nekaj kar nisem uspel nekaj let, pa še tistih “obveznih” tisoč višincev sem naredil.

Pa je včasih težko dat končno piko na i .. našel sem si še eno nalogo v bližini - upam, da jo bom opravil pred letom 2025 :)

3 komentarji:

Tomi pravi ...

Ko že goovoriš o zgodovini....

In čemu služi (je služil) tisti stolp?

Tomo pravi ...

Stolp je naraven in nima nobenega drugega namena, razen da jaz občasno preverim ali še lahko splezam gor :)

Tomi pravi ...

aha zgornji del se mi je zdel grajen....