Kajkavijana, ultra maraton

Kaj je Kajkavijana ? Približno 280km, nekaj obveznih točk sicer pa trasa prepuščena iznajdljivosti kolesarja. Rok : 24 ur.
Ob iztekajočem roku za prijave je Vanjcha napisal : pohitite, tisti ki želite ubiti boga v sebi, imate samo še nekaj dni časa.
In kaj ubijemo v sebi ateisti ?

Kajkavijana ; 24-urna preizkušnja

Zadevo sem že prej spremljal na njihovem forumu. Po številu tistih, ki so se opravičevali neudeležbo zaradi »poškodb«, »slabega počutja« ali nekih fantomskih obveznosti je bilo jasno, da zadeva ni enostavna.

Jaz sem sodeloval malo zaradi radovednosti, zanimalo me je kako bo v praksi voziti kolo več časa, kot sem ga do sedaj (najdaljša tura 16 ur ) in ali sem »optimistični rekreativec«. In da istočasno naredim prelet terena za katerega bi težko našel kakšen drugačen razlog za ogled.

Začetek je bil odličen; všeč mi je če so uvodni kilometri po ravnini in se fino ogrejem pred vzponi.
Skoraj 10km smo vozili za policijskim avtomobilom.
Pred vasjo Prigorac sem začutil, da nisem moker od znoja – površno zaprt meh je izpuščal.
No, v vasi je bil en kup mularije (ob 23.00!) in z njihovo pomočjo sem dopolnil meh,
Zaradi tega sem malo zaostal za skupino. Pri »križu«, ki je bil napovedana orientacijska
točka sem zmotil en parček sredi dela. Sedaj mi je bilo jasno zakaj je en avto prej šel samo gor in takoj nazaj. Plac je bil zaseden.
Tu sem naredil napako in prehitro zavil levo. Pot je na začetku delovala vozno vendar se je potem spremenila v z vodo izpran kanjon – ponekod polmetrski kanali, ponekod pa pol metra peska.
Pogled na zemljevid mi je dal upanje, če nadaljujem po potki navzgor bom prišel do priključka za cesto na Ivanjščico. Vendar, ko sem prišel do cca 820m nadmorske višine se je potka razcepila in ne levi ne desni krak nista vodila nikamor.
Ura je bila 3.30 in povsem jasno mi je bilo, da sem se zakvačkal, izgubil preveč časa in nimam več možnosti biti na cilju niti kot zadnji – če bi se držal trase.
Signala za GSM ni bilo – organizatorju še nisem mogel javiti da sem out in da se bom šel svojo igro, izkoristiti čas za raziskovanje po svoje.
Po strmini sem se spustil navzdol s kolesom na rami. Ko se je teren unesel sem poizkusil z vožnjo. Vendar prehitro, dvakrat sem letel čez balanco, tudi nekaj kože pustil pod Ivanščico. Ko sem se bližal križu sem videl luči skupine, ki se je vračala z vrha, pospešil sem z namenom da jih dohitim. Pri križu sem spet zmotil par v rdečem golfu. Sorry, vendar brez prižganih luči ponoči ne znam voziti. Tudi ne upam.
Na koncu vasi Kamenica sem naredil prvo pavzo, pred gozdarsko kočo je bil celo fotelj.
Nisem pa vedel, da tačas ko počivam, zračnica izpušča zrak. Zamenjam jo in nadaljujem po udobnem makadamu do koče na Ravni Gori. Kljub zgodnji uri je odprto, oklevam ali naj si privoščim sladoled ali pivo, no odločim se za pivo.
Nadaljeval sem po planinski poti – in ponovno defekt. Vendar mi je tokrat odtrgalo ventil.
Zamenjam zračnico in nadaljujem. Trakoščan, dom na Strahinčici. In pri vožnji navzdol spet. Zadnja zračnica prazna, odtrgano pri ventilu. Super.
V priboru sem imel samo dve zračnice, ziljon flik, celo dve pumpe! (imam dve enake in očitno sem po pomoti vtaknil še drugo noter). Pririnem do vasi Bednja, vendar ni bilo nobene možnosti za nabaviti karkoli. Edina možnost je v Ivancu – do tja je pa 20km.
Torej nadaljujem peš, rinem kolo, občasno poizkusim štopat kakšnega kamionarja ali traktorista, brez uspeha. Odločim se da štop opustim, v enakomernem ritmu rinem.

Edina dobra stvar je bila ta da nisem vedel nekaj. Namreč na startu nam je organizator razdelil darilne pakete in jaz sem ga deponiral tam brez da bi ga sploh pogledal. Če bi vedel da je poleg majice v njem tudi ena zračnica, s katero bi si prihranil skoraj štiri ure rinjenja kolesa, bi se verjetno sam nekam brcal.

Nekaj km pred Ivancem me je samoiniciativno pobral en prijazen par. Ne da bi se hotel posmehovat, vendar človeku da verjetno audi A6 dovolj samozavesti, da upa biti oblečen v živo rdeče kratke hlače in imeti rdeče čevlje. Snamem oba kolesa dol, vržem kolo v prtljažnik in v fino klimatiziranem ozračju nadaljujemo. Zapeljeta me do trgovine, tolaži me da pozna lastnika in ga bo poklical če je slučajno že zaprto.
Nabavim si dve zračnici – tiste navadne, na Dunlop ventil, drugih za MTB ni.
Spijemo kavico in se poslovimo.
V redu, sedaj sem vozen, kako naprej ? Za vrnitev v Varaždin se mi zdi prezgodaj, počutim se super. Odločim se da skočim še na vrh Ivanščice. Če se gre po pravi poti sploh ni težko.
Ob vrnitvi mi zadnja zračnica spet spusti, menjam, nadaljujem – in v Varaždinu spet prazno. Zadnjih 800m rinem kolo – dovolj je bilo menjav. Aja, vse se je dogajalo z zadnjim obročem. Sunn ditch witch – odlična za 2.3 in širše gume, katastrofa pa za ozke 2.0 gume. Energija ki sem jo porabil za menjavo je bila enorma. Lahko pa da se mi je samo zdelo..
Bilanca na koncu : 160 km, 2600 vm, 18 ur bruto, 4X zračnica, sedem piv in na vsako popito pivo po en kilogram manj. Organizator nas je stehtal pred in po tekmi
Z dnevom sem bil zadovoljen. Kljub neuvrstitvi sem se počutil odlično, 18 ur sem se gibal ne da bi začutil kakršnokoli utrujenost, predvsem pa mi je bilo v zadoščenje dejstvo, da me nič ni vrglo v malodušje.
Nič ? Mogoče na cilju; brata Tomek, ki sta bila odgovorna DJ-a nista ravno zadela okusa večine , vendar tako je ko odrasli dobijo igračke.

Vožnja domov : vklopim player in uživam v Morcheebi, Everyboy Loves A Looser.
Pa se sploh nisem počutil tako.