Dokumentarci ...

Kako se nekateri krogi sklenejo :=))

Tale "problem", sam na turi je res en zanimiv problem - vsaj meni.

Na kolesarski sceni je nemogoče spregledati vse te slike crkovin ali vrtnih palčkov.
Zanimivo pa da se med planinci, ki jim nekateri kolesarji pripisujejo nižjo stopnjo v evolucijskem razvoju, ne najde toliko (solističnih) primerkov, ki bi objavljali slike svojih nahrbtnikov :).
Če se sploh najde kakšen.

S problemom "sam na turi" in "dokumentarec" sem se ponovno srečal leta 2005, ko se je na svojo pot, z namenom da posname tudi film, podal Lee Kazimir.
Na njega sem naletel, ko sem iskal neke podatke o pohodnikih, takšnih z zelo dolgo kilometrino. (offtopic:takrat sem tudi naletel na Lillian Alling .. bila je tema prve objave na tem blogu, Dekle, ki je želela domov, mogoče prirejen naslov in vsebino enkrat uporabim za zgodbo o enem drugem dekletu, punce so sposobne bolj kot včasih vidimo).
Pri filmarjih me je zanimal problem naravnega obnašanja, takrat ko samega sebe vtikaš v kader in paradoks odigranega dokumentarca.
Lee je svoj film posnel, enourno zadevo, lani jo je dal na vimeo.

Nekako ob istem času (2005) je po jutubu krožil posnetek Matt Hardinga Hardingov film, ki je ena oblika skrajnosti kako posneti samega sebe.



Video je sicer zabaven, no meni je pomagal obuditi zanimanje za Deep Forest in francosko sceno.

Ko sem se nedavno spraševal kam izginjajo festivalski dokumentarci - ker sem sledil googlovi logiki iskanja za "short movie" nisem nič našel. Čeprav vem za festivale BANFF, pa Trento itd ..

No ob ponovnem čekiranju strani festivala gorniškega filma sem našel tole petminutno zadevo

NAJDALJŠA POT / Christoph Rehage / Nemčija / 5' (The Longest Way).

Par klikov in najdeno v hipu ..




The Longest Way 1.0 - one year walk/beard grow time lapse

Matr dve leti na netu pa ga šele sedaj vidim . A ni zakon ?

Pet minut je res prava dolžina .. še posebej, če želiš film pogledati večkrat :) (in kar lahko lažje storiš doma)
In potem vidiš zabavne podrobnosti v ozadju, kot je npr. tale "buuuu" :)



Ko sem ga videl sem se najprej spomnil na enega prvih temu podobnih time lapse filmčkov , Noah, 6 let .. tale reč.




.. vendar ni uporabil tega, kot svoj navdih je navedel zgoraj omenjeni Hardingov izdelek. No meni je filmček všeč, dinamika izmenjave fotk, kratkih klipov, uporabljenega komada, (ki je priredba komada od skupine Indochine (francozi, itak, ki jo jaz uporabljam v mojih muvijih in sem ga celo imel na seznamu za enega od naslednjih).
Ker so mi pač Phoenix "ukradli".

Time lapse ali pa nasprotno ekstremni slow-motion (ranga 1000 fps) je postal skoraj obvezen sestavni del novejših dokumentarcev. Tale zapis je delno "alibi" da sem o petih minutah, time lapsu in francoskem komadu razmišljal še preden sem videl ta film. Da ne bo pol podtikanj, da sem kle vse pokradel :) //(in ne, ne bom prikazoval mojega ksihta/.

Mimo paradoksa ne morem.
Tematike "sam na turi" in "crkovine" in uporabo določenih tehnik sem se lotil z namenom, da se malo zmanjša objava slabih slik.
Paradoks je pa v tem, da sta nekaj zapisanega in nekaj iz pogovorov na to temo uporabila dva, da sta še izboljšala svoje že tako odlične fotke iz teh situacij.
Drugi pa še vedno vtrajajo pri proizvodnji crkovin :)

Ah, še to; med pogovori o tem muviju sem postavil vprašanje, kaj je zelo pomembno, da se v fazi montaže naredi .. slike je treba pravilno položiti eno nad drugo .. da so oči vedno na istem mestu. Sicer nastane takšna packarija, kot je v tem spoof-u Noahovega filma

p.s.

Žiga tole ni spin-off jutubanja, čeprav brez tvojega prispevka nikoli ne bi zvedel da je Brian Boitano resnična oseba.